Ne me basat': Sanremo: ne le zombiji, tudi kosti plešejo

Sedma in najvišja med sedmimi svobodnimi umetnostmi je glasba. Ta je na vrhu tam, kjer se svet izraža z znanostjo in števili, pomembnejša je, kot so aritmetika, geometrija in astronomija. Glasba je na vrhu sedmih svobodnih umetnosti.

O sedmih svobodnih umetnostih verjetno ne veste dosti, mnogi v šolah o njih nismo nikoli nič slišali.

Glasba mi je blizu. Za njeno poslušanje k sreči ne potrebuješ nikakršnega matematičnega znanja, le ušesa; če bi ne bilo tako, bi bil lahko tudi gluh.

Matematika mi namreč povzroča izpuščaje in lišaje.

Glasbo kot opij za telebane v logiki imam rad. Tako kot zgodovino. V glasbi me od nekdaj zanimajo frekvence, v zgodovini nianse.

Ker sta pri frekvenci v igri matematika in fizika, sem ostal le pri poduku, da je frekvenca število valovnih ciklov, ki se zgodijo v eni sekundi. To si predstavljam kot življenje, sestavljeno iz veliko pizdarij v kratkem času.

Zato mi je šla zgodovina vedno veliko bolje od glasbe. V resnici bi jo morda celo študiral, če me ne bi v svoj svet posrkala uka žeja po divjem življenju in svobodi, in pomemben del obojega je bila glasba.

Zadnjič sem tako združil obe ljubezni in po desetletjih spet gledal glasbeni festival v Sanremu. Nekoč sem mu redno sledil, pa sem si zaželel poti skozi spomine in muziko po italijansko.

Italijani znajo. Tako dobro, da je bil eden od večerov večer zombijev, saj so na odru peli sami plus minus sedemdesetletniki in je bilo videti kot žur, ki ga je nekdo pripravil v vicah in z njim nervira svetega Petra, ki je redar na vhodu v nebesa in sem ter tja koga spusti naprej. Za ljubi mir. Ampak starčki na odru v Sanremu so razturali.

Sanremo je v resnici prima, če se znaš odklopiti in zgolj uživaš v muziki in se spominjaš let življenja, ki si jih preživel blizu Trsta, tudi z Italijani iz Izole, pa tudi časa, ko si nekaj let nisi upal v Italijo, ker si se s člankom o orožju zameril zamejskim Slovencem, ki so jih nato Italijani obdolžili, da so bili v tihotapski igri tudi oni. Potem rojaki zato niso dobili obljubljenega denarja za menda športno dvorano, mene pa so tožili in poznavalci sranja te sorte so mi rekli, naj ne hodim čez mejo, ker če me policija ustavi in ugotovi, da se nisem odzval sodišču, da bom končal v čuzi.

Če si v čuzi, to za nekoga, ki je po nesreči z nekaj vrsticami posegel v mednarodno trgovino z orožjem, pomeni slab kraj. Med zavednimi rojaki so bili namreč tudi … Kraj je po hrvaško konec.

No, tako so me takrat svarili obveščevalci na slabem glasu pa dobrega srca.

Za zamejce in dvorano mi je žal, a v resnici je zgodba z orožjem italijanskim oblastem prišla prav, da so rojake lahko še naprej zajebavali in jim v Rimu niso dali denarja.

Ampak, Sanremo je v redu. Uživaš v petju zombijev, počutiš se polnega v svetu umetnega raja, sestavljenega iz dobre hrane, vina, vrhunskih dirkalnih koles in praznega čebljanja, vse pa je ovito v glasbo.

Japajade.

Potem ti v enem od večerov sijajni voditelj sredi žura pove, da so ti dnevi popevk tudi dnevi spomina na največjo tragedijo italijanskega naroda, spomina na fojbe in na eksodus Italijanov iz Istre in Dalmacije po drugi svetovni vojni.

V fojbah je končalo na tisoče ljudi, s svojih domov jih je moralo oditi med dvesto in tristo tisoč.

Kraška brezna so v Istri in na Primorskem polnili z latini tisti, ki so naredili novo Jugoslavijo. Nekaj je bilo za to krivo hudo italijansko fašistično nasilje v prejšnjih desetletjih in med drugo vojno, žrtve le-tega štejemo v tisočih in deset tisočih, veliko pa je bilo tudi osebnega maščevanja.

Največ slabega je bilo pač storjenega v imenu ideologije iz naših logov.

Tako kot so nekdaj fašisti čistili slovenske in hrvaške sledi samo zato, ker so bile slovenske in hrvaške, so sto tisoči morali oditi iz Istre in Dalmacije samo zaradi tega, ker so bili Italijani in ker jim je nov režim nagajal, kjer jim je mogel. Tako, kot je bil pred tem s Slovenci in Hrvati in fašistično oblastjo.

Novodobna italijanska politika je to tragedijo porabila za svoje cilje. O tem učijo v šolah, nič pa o nekaterih vzrokih za to.

Ampak tudi v slovenskih šolah tega poglavja zgodovine, ki se je dogajala pri nas ali pa se je zgodila čisto blizu nas, ne poučujejo. Tako kot tudi ne ekskluzivnega polnjenja brezen samo pri nas.

Kot da se to ni zgodilo.

Ker v naših šolah o tem nismo nič slišali, smo pač večinoma tako zaslepljeni, kot so s svojo resnico pobarvani Italijani.

Resnica je žal skrita v kosteh po jamah in breznih in v tragičnih usodah nedolžnih, kjer koli.

Nekako ne morem mirno reči, da živim v raju na Zemlji, če je pod rajem toliko nedolžnih.

Naše šole so boljše od italijanskih, po moje zmoremo več.

Do Italijanov bi lahko gojil nekakšno družinsko zamero. Starega fotra, ki je bil pri Osvobodilni fronti, preden je ostala brez plemenitega imena, so imeli med vojno Italijani dve leti zaprtega in so ga tepli kot žival. Ko so ga svojci prišli obiskat, so ga prednje prinesli na krvavih rjuhah, ker ni mogel hoditi. Istočasno so v njegovo stanovanje naselili italijanskega oficirja, ker so vedeli, da je bila pri OF tudi stara mati, in so želeli prestreči in pokončati še koga iz one plemenite jate, ki tudi izginja iz učbenikov.

Danes imam v Italiji enega najboljši prijateljev in nekaj sijajnih kolegov in sem ter tja se v Ratečah pogovarjam o smučarskem teku, pa tudi o življenju in politiki s prepričanim fašistom, olimpijcem iz Trbiža. Hecno je, kako imava, fašist in socialist, komunizem enako rada. Ta ideologija res druži.

Potem gledam Sanremo in mi je nerodno, ker sem premalo vedel o eksodusu ljudi, ki so mirno in preprosto živeli v dveh pokrajinah, ki sta mi najbolj pri srcu, v Istri in v srednji Dalmaciji. Tam, kjer se poleg domovine najbolje počutim.

Glasba, krona sedmih svobodnih umetnosti, me je, ne prav nežno, poučila o še šestih svobodnih umetnostih, ki sestavljajo bistvo življenja Evrope, kjer koli.

V šolah – prav dosti v njih nisem ne bil in ne dosegel – o sedmih svobodnih umetnostih nisem nikoli nič slišal.

Ne me basat … da sta me došolala glasba in Sanremo. Univerza za telebane.

Sedma in najvišja med sedmimi svobodnimi umetnostmi je glasba; to bi lahko učili tudi njih. Nas.