Ne me basat': Večina ljudi na planetu je ok. Eni pa niso
Sem ter tja se nam sicer na Zemlji aboridžinom kaj zalomi s kakšno svetovno vojno ali pa z manjšo vojno, ki lahko s prekinitvami traja stoletja, a tako pač je.
To je nekaj, česar naravna pamet ne razume, tega ne bo rešila niti umetna inteligenca, ker je to tako neumno, da tega ni mogoče razumeti.
Večina ljudi želi mir, vojna je pač igrišče za tiste, ki v sebi ne najdejo miru ali pa za vsakdanje preživetje prodajajo orožje.
Večina ljudi nas je zgroženih, kaj se dogaja v Sveti deželi. Tam nekaj ne štima.
Zdi se, da je tam živi muzej, kjer nam Bog kaže, kakšni ne smemo biti.
Kdor ubija nedolžne in pa otroke … v katerem koli imenu …
Papež Frančišek je na vprašanje o usodi »slabih duš« odgovoril: »Pekel ne obstaja.« In nadaljeval z besedami: »Izginotje grešnih duš obstaja.«
Kot se zdi, se tudi v Sveti deželi v prihodnosti obeta izjemno dogajanje, ki ga pri nas poznamo s sramotno besedo Izbrisani.
Meni nekaj ne štima. Pa berem … V The Washington Postu je judovski avtor J. J. Goldberg nekoč poskušal pojasniti moč judovskega lobija v Združenih državah Amerike.
Konkretnih dokazov o vplivu judovske skupnosti ni težko najti. Najprej je tu tri milijarde dolarjev vredni paket zunanje pomoči, ki se vsako leto pošlje Izraelu. Celotna petina ameriške zunanje pomoči je namenjena državi s komaj petimi milijoni duš, kar je manj kot desetina odstotka svetovnega prebivalstva. Analitiki so to neravnovesje običajno pripisovali moči judovskega lobija.
Piše, da je delovanje judovske skupnosti v Ameriki najpomembnejše za Jude same. Veliko pomembnega dela v imenu ameriških Judov opravi majhna manjšina Judov. Nekaj od tega je zgrešenega, veliko več je koristnega in dobronamernega, vse pa je premalo nadzorovano.
Če poenostavimo, J. J. Goldberg pravi, da so Judje pozvani, da ugotovijo, kaj se dela v njihovem imenu. J. J. Goldberg na koncu ugotavlja, da so drugi Američani, ki niso Judje, vabljeni, da ugotovijo, kaj počnejo njihovi sosedje.
Tisti, ki so tam naredili neskončno dobrih, velikih in tudi plemenitih stvari. In kot vsi ljudje tudi kakšno slabo.
Težava pa je, se zdi, da je bilo tisto slabo lahko zelo veliko, čeprav je za tem stalo neznatno število ljudi. Moč ameriških Judov izhaja predvsem iz aktivnega zanimanja za javne zadeve in pripravljenosti trdo delati za cilje, v katere verjamejo. Njihova moč izhaja tudi iz njihove nadarjenosti za razumevanje volilnega procesa, daru za učinkovito organizacijo in predvsem iz njihove predanosti dobrodelnosti, ki jo krepi preobčutljiv medsebojni pritisk med člani skupine, ki so se morali združiti zaradi diskriminacije, ki je še vedno očitna v preveč sektorjih ameriške družbe.
Vsi si želimo istih stvari. Ampak …
J. J. Goldberg piše, da so izraelski voditelji te značilnosti ameriških Judov v celoti izkoristili. Jasno so pokazali, da od ameriških Judov pričakujejo, da bodo lobirali za izraelske interese pri članih izvršilne in zakonodajne veje oblasti ter predstavljali in zagovarjali izraelske interese pred najpomembnejšimi ameriškimi oblikovalci javnega mnenja.
Menda je bilo to napisano leta 1996.
Tisti, ki bi radi res vsaj malo razumeli svet, bomo osupnili, kaj je rabin Arthur Hertzberg napisal v svojem poučnem zgodovinskem eseju Judje v Ameriki iz leta 1988. Štiri stoletja težavnega srečevanja je naslov njegovega dela, ki ugotavlja, da so ameriško judovsko skupnost ustanovili predvsem najrevnejši in najmanj izobraženi Judje iz Evrope.
»Nekdo, ki je bil močno navezan na judovske vrednote, ni prepotoval pol sveta, da bi se naselil v neukročeni divjini brez pravil in meja. Dober Jud je ostal doma. V Ameriko so prišli uporniki, pustolovci in poraženci.«
Nekaj v Sveti deželi ne štima. Pa tudi v Ameriki ne. Pa tudi v Evropi ne. Vsaj meni ne.
Nekoč sem iz Egipta prinesel na papirusu upodobljen egipčanski križ. Visi nad mojo posteljo, pod njim mirno spim. Reče se mu ankh in poznamo ga kot »ključ življenja« in »dih življenja«.
Najdemo ga pri upodobitvah starih egipčanskih bogov. Se pravi iz časov daleč pred prihodom Arabcev in islama v Egipt.
Ta križ je tudi znak koptske skupnosti v Egiptu. Kristjani sredi morja muslimanov, od nekdaj. Nekoč so govorili grško, tudi v cerkvah, zdaj pa se pri bogoslužju Koptske pravoslavne cerkve pri pouku iz Svetega pisma in številnih cerkvenih pesmih uporablja arabščina; le nekateri kratki refreni, ki jih razumejo vsi obiskovalci cerkve, niso v arabščini. Bogoslužne knjige so napisane v koptščini, arabsko besedilo pa je v vzporednih stolpcih.
Ne me basat', da tudi malo desno, v Sveti deželi, ni mogoče živeti skupaj in v miru in v medsebojnem sprejemanju posebnosti.
Seveda, če si tega želiš. Če si ne, potem ti v življenju nekaj ne štima.
»Vedno znova razmišljam o hudih razmerah v Palestini in Izraelu, kjer je veliko ljudi izgubilo življenje. Prosim vas, da v imenu Boga prenehate z ognjem.«
Frančišek, spet. Zaman, spet. Mogoče bo moral na koncu spremeniti svoje mnenje o peklu.
