Ne me basat': Zakaj Albert ne sme v Gazo?

V bistvu sta si poroka in oporoka bolj blizu, kot bi si kdo mislil. So ljudje, ki besedo poroka slišijo kot oporoka. Lahko bi rekli, da razmišljajo vnaprej. Ali pa da iščejo poslovne priložnosti.

Bržkone pa je res, da je poroka večji strošek kot oporoka, seveda če se znaš postaviti na pravo mesto.

So tete, ki se pustijo poročiti in potem počakajo, da zakon mine na naraven način in z veseljem počakajo na oporoko.

Redki možje so, ki se znajo z oporoko primerno pošaliti na račun napačne poroke, a bržkone se najde kdo, ki z oporoko ženi vrne nazaj za vse, kar mu je skuhala v zakonu.

Seveda držijo tiste Einsteinove, ki bi jih pred poroko moral prebrati vsak za silo razsoden moški. Namreč, da se moški poročijo z ženskami v upanju, da se ne bodo nikoli spremenile. Ženske se poročijo z moškimi v upanju, da se bodo spremenili. Vedno sta oba razočarana.

Zakon poroke je verjetno močnejši od zakonov vesolja, zato gravitacija ni odgovorna za to, da se ljudje zaljubijo.

Koncept poroke si je verjetno izmislil prašič brez domišljije, je še sklenil svoje misli fizik, ki mu ni para, a je na pare vseeno spravil na sto tisoče ljudi, čeprav Albert Einstein ni neposredno sodeloval pri razvoju atomske bombe; vendar je imelo njegovo delo na področju teoretične fizike ključno vlogo pri njenem razvoju.

Preden so posneli z oskarji ovenčanega Oppenheimerja, je moralo na Japonskem na pare več kot 200.000 ljudi. Kar velika poroka s smrtjo, brez oporoke, razen za tiste, ki jim je bilo jasno, da je duh ušel iz steklenice in da za nobene denar ne bo šel nazaj.

Po drugi svetovni vojni je Einstein postal zagovornik miru in je nastopil proti širjenju jedrskega orožja, ampak takrat je bilo že malo pozno. Če bi ne bil tako pameten, bi zaradi neumnosti umrlo veliko manj ljudi, to bo pa verjetno res.

Da s poroko ni šale in da le ta ni za začetnike, piše tudi v Svetem pismu. Bolje je živeti v kotu na strehi kot v hiši, ki si jo deliš s prepirljivo ženo. Hiša in bogastvo sta podedovana od očetov, a preudarna žena je darilo Boga.

Ženske so pametne in vedo, da morda niso bile prva ljubezen pokojnega, da pa so zelo potrudile, da so bile njegova zadnja ljubezen. Če je tako, je veliko manj težav z oporoko.

Ko je oporoka enkrat zapisana in se avtor poslovi, je ni več mogoče spremeniti, čeprav bi si morda kdo, ki na svojo zapuščino gleda z drugega sveta, želel, da bi tudi on lahko vstal iz groba in to le za toliko časa, da bi spremenil oporoko glede na to, kaj je dobil s poroko, a tega ni vedel, dokler ni umrl.

Tako pa je lahko oporoka dobra štipendija za naslednico po premoženju.

In tako je tudi prav.

Ni namreč veliko težjih stvari na tem planetu, kot je za žensko biti poročena z moškim in živeti po njegovih pričakovanjih.

V resnici je oporoka kot vojna odškodnina. Dobi jo zmagovalec, plača pa poraženec.

Da je poroka prvi korak do oporoke, je manj pomembno, a zdi se, da od poroke do oporoke ni tako daleč, da bi se ne splačalo potrpeti.

Jasno, da vsak človek kdaj naredi kakšno napako, a niso vse enako drage. Einstein ni namerno naredil napake, ki je pomagala pri nastanku atomske bombe, morda pa jo je naredil, ker ni pristal, da bi bil premier nove judovske države, Izraela.

Če bi bil pristal, danes ne bi imeli Gaze. Mislim, bi jo še imeli.

Ali je Einstein res rekel: »Največja žalost bi bila, če bi videl, da sionisti palestinskim Arabcem počnejo veliko tega, kar so nacisti storili Judom.«

Ni konkretnih dokazov, da je Albert Einstein izrecno rekel ali napisal točno ta citat. Vendar je bil Einstein znan po svojem zagovarjanju človekovih pravic in skrbi za pravičnost. Kritičen je bil do nekaterih dejanj sionističnih skupin v Palestini in izrazil podporo pravicam palestinskega ljudstva.

Ena najbližjih izjav, ki se pripisujejo Einsteinu o tej zadevi, je pismo, ki ga je sopodpisal leta 1948 skupaj z drugimi vidnimi judovskimi intelektualci in ki je izrazilo zaskrbljenost zaradi politike desničarskega sionističnega gibanja v Palestini in njegove možnosti, da škoduje arabsko-judovskim odnosom. Pismo ni enačilo dejanj sionistov z dejanji nacistov, je pa kritiziralo določene taktike in politike.

V pismu, ki ga je Einstein napisal New York Timesu decembra 1948, je izrazil zaskrbljenost glede prihodnje države Izrael. Skupaj s številnimi drugimi vidnimi judovskimi intelektualci je kritiziral desničarsko sionistično gibanje v Palestini in njegovo politiko. Čeprav Einstein ni izrecno rekel »verjamem, da je slabo,« kar se tiče nastanka Izraela, je pismo izrazilo zaskrbljenost glede določenih dejanj in politik sionističnega gibanja ter njegovega možnega vpliva na arabsko-judovske odnose.

V pismu je bilo poudarjeno, da mora nova država Izrael spoštovati načela pravičnosti in pravičnosti, zlasti pri ravnanju z arabskim prebivalstvom. Einstein in drugi podpisniki so poudarjali pomen sobivanja in sodelovanja med Judi in Arabci v Palestini.

Čeprav je Einstein res izrazil zaskrbljenost glede nekaterih vidikov nastajajoče države Izrael, so bili njegovi pogledi bolj niansirani kot preprosta izjava, da je »slaba«. Bil je globoko zavezan načelom pravičnosti, človekovih pravic in mirnega sobivanja.

A ne, kar nekaj lahko človek prebere o poroki in oporoki; o tem, kar se dogaja v Gazi, kot je povedal prvi med Judi, pa ne prav dosti.

Einsteinovo sodelovanje s sionizmom je bilo zanj res pomembno, saj je predstavljalo njegovo zavezanost blaginji in prihodnosti judovskega ljudstva. To je videl kot način za reševanje izzivov in diskriminacije, s katerimi so se soočali Judje po vsem svetu, zlasti po holokavstu. Kljub svojim kritikam je Einstein verjel v pomen judovske domovine in menil, da je njegovo sodelovanje s sionizmom ena najbolj zadovoljujočih obveznosti v njegovem življenju.

In kljub temu se danes zdi, kot bi bil Einstein, čeprav poročen s svojim narodom, v Izraelu prepovedan. Ali pa vsaj njegova oporoka.