Nečak in teta s čopičem v roki v prenovljenem domu krajanov
V veliko zadovoljstvo mi je, srečna sem. Nisem pričakovala toliko ljudi, očitno me imajo še vedno za svojo, pa tudi sama se čutim Uršenčanko. Čeprav 50 let ne živim več tu, sem po srcu še vedno Uršenčanka. Prvič sem imela samostojno razstavo na Uršnih selih, tale je tudi zadnja,« Vera Lukšič, klena 79-letnica, ni skrivala navdušenja nad zbranimi v Domu krajanov Uršna sela. Dom je bil prenovljen in namenu predan pred dvema letoma, minule dni pa je bila tu odprta slikarska razstava – ob Veri Lukšič razstavlja še njen nečak Silvo Kulovec. »Vera je zmeraj rada risala, vsak kamenček, ki je puščal kake sledi, ji je prišel prav. Saj pravih barvic nismo imeli prav veliko,« pove ena od njenih sošolk.
Vera je likovni samouk. Ustvarja že vrsto let, je članica Likovnega društva Mavrica, kjer dograjuje svoje likovno znanje, v okviru društva razvija svojo likovno strast, osvojila je tudi več nagrad. V Sloveniji je sodelovala na več kot 100 razstavah, na tujem pa na Hrvaškem, Madžarskem, v Italiji in Nemčiji. Imela je 11 samostojnih razstav. »Od nekdaj so me vznemirjale lepe slike v učbenikih, stare razglednice, slike na starih koledarjih, dobre fotografije. Ravno te so me najprej premamile, da sem jih poskušala preslikati. Vendar volja in želja nista dovolj,« pove o svojih začetkih. Sprva jo je usmerjala Rezka Arnuš, v malce drugačen abstraktni likovni svet jo je uvedel akademski slikar Jože Kumer, v okviru Likovnega društva Mavrica sta ji svetovala slikarja Nataša Mirtič in likovni pedagog Marjan Maznik. Vera najraje ustvarja akril na platno in akvarel, v njeni motiviki pa prevladujejo letni časi v naravi, meglice v jutru, kaskade reke Krke in vrbe ob njej, Divji potok, silhuete Kapitlja, Novo mesto, Ragov log, kozolec na vasi.
Tri platna v dnevni sobi
»Počaščen sem, ker razstavljam skupaj s teto Vero, ki je živela z nami po smrti mojega očeta. Vzgajala je mene in brata. V mladih letih sem tudi sam začutil umetniški navdih,« se svojih likovnih začetkov spominja Silvo. Ko se je zaposlil v Novoteksu, je spoznal slikarja Jožeta Kotarja. Prizna, da ga je Jože navdušil nad grafiko. »Potem je za moje likovno ustvarjanje izvedela teta Vera in me povabila na srečanje slikarjev amaterjev v Podhosto. Tam sem prvič javno razstavljal svoja dela, ki sem jih ustvarjal pod mentorstvom slikarja Jožeta Kumra,« pove Silvo, ki je hrepenel po znanju. Učil se je in spremljal trende, tudi kot t. i. kavč slikar, ko je pozorno spremljal televizijsko oddajo znanega slikarja Boba Rossa. S tem je prišel navdih za akril in platno. Bili so časi, ko je hkrati ustvarjal kar troje platen v domači dnevni sobi. Silvovi osrednji motivi so hram, gozd, breze, reka Kolpa pa jutro na vasi, sončni zahod, tudi Kekčeva dežela. Često jih je, in to dela še danes, črpal s fotografij, ki jih je ustvaril. Je vesten in dober kronist časa ter dogajanja na Uršnih selih. Ob odprtju razstave, odprl jo je Milivoje Golić, predsednik sveta KS Uršna sela, so pripravili bogat spremljevalni program: recitirali sta Lana Kuntner in Pia Celič, na otroštvo z Vero je spomine obujala Milena Kobe, navdušila sta mlada glasbenika Ajda in Lenart Jakše, pela sta pevska skupina Kronce pod taktirko Alenke Novak ter mešani zborček iz sosednje Stranske vasi, program je vodila Nevenka Kulovec.
