Nekoč so jo vozili na Dunaj, zdaj izginja

Sočna, da se kar stopi v ustih, in neverjetno aromatična ter omamnega vonja – to je pišeška marelica, avtohtona sorta, na katero so v brežiški občini upravičeno ponosni. Odlikujeta jo tudi izjemna odpornost in nezahtevnost gojenja, zato ne potrebuje škropljenja, zaradi poznega brstenja in cvetenja pa ubeži spomladanski pozebi. Žal ta sorta počasi izumira, saj gre večinoma za stara drevesa, a v občini so se odločili, da jo bodo ohranili in razširili. V tej smeri že dela domačin Anton Baznik, sadjar in lastnik trgovine s sadikami v Krški vasi. Ob našem obisku na družinski domačiji v Pečicah sta bili dve veliki drevesi marelic, ki ju je cepil pred 32 leti, v polni rodnosti, prav iz njiju pa pridno cepi mlada drevesa in jih sadi v svoj sadovnjak na isti domačiji.

Dvajset sort na enem drevesu

Ko Baznik razlaga o sadju in cepljenju, iz njegovih besed veje strast do tega početja in prav predanost temu poslu je že rodila številne uspehe in tudi posebnosti, ki jih je mogoče občudovati na domačiji v Pečicah ali v Krški vasi. Tako ima na primer zasajen kaki, na katerega je cepil kar 20 različnih sort! Prav tako pri njih samo na enem drevesu rodi kar 12 sort češenj, od najbolj zgodnjih do najbolj poznih. Na eno drevo je cepil marelice, slivo, ringlo, breskve in nektarine, letos je na to isto drevo cepil še češnje. Zasajeno ima tudi celo kolekcijo odpornega grozdja z vsega sveta, gre za kar 300 različnih sort, največ je ruskih in ukrajinskih. »Tu, v Pečicah, imam zasajeno tudi aprimiro, to je križanec med marelico in ringlojem, in je pri pripravi marmelade ali soka odličen za mešanje z marelico. Zasajeno imam tudi drevo cherrykose-aprikyira, križanca med češnjo in marelico, prav tako izjemno sočen in aromatičen sadež,« nadaljuje Tone in pokaže še veliko drevo z večjimi listi, na katerem se že debelijo asimine, pri nas vse bolj popularen sadež, ki prihaja iz Severne Amerike in mu pravimo tudi indijanska banana. Je zelo prijetnega okusa, nekaj med ananasom, mangom in banano. Zdaj pri njem raste celo pistacija, ima tudi tri vrste murve, kitajsko, pakistansko in iransko, pa avstralsko češnjo, tri vrste nešpelj, sedem sort skorš.

In od kod Tonetu takšna strast do drevja in cepljenja? »Doma sem bil na kmetiji v Zasapu in tam nismo imeli praktično nič sadja, ker na pesku ni uspevalo. Smo pa imeli v Račji vasi sorodnike, ki so imeli res veliko sadja. Teta mi ga je vedno naložila za domov. In vsakič sem si rekel, da bom, če bom le imel kdaj možnost, tudi jaz sadil in imel sadje,« se spominja svojih začetkov pred 40 leti. S svojo dejavnostjo je okužil tudi domače, tako je žena pred skoraj tremi desetletji odprla trgovino s sadikami. Ne le da jih prodaja, temveč tudi svetuje, kako jih negovati, kar je pri gojenju sadnega drevja, sploh mladega, bistveno za nadaljnji uspeh.

Prinesli so jo iz Ogrske

Danes ima Baznik sadje s skoraj vseh koncev sveta: »Zbiram, cepim, posadim in spremljam. Seveda se marsikaj tudi ni prijelo, a tako pridobivam znanje in izkušnje.« Veliko se je naučil tudi pri vzgoji marelic. »Kakšnih 300 kupljenih dreves sem imel posajenih v Pečicah, bilo je 15 različnih sort, a so vse propadle, le ena je ostala,« pojasni. Uspela je marelica, ki jo je iz pišeške cepil na remih, staro avtohtono sorto slive, ki zori pred domačo slivo in so jo uporabljali za žganje. »Ta podlaga je, kot sem ugotovil iz testiranja, super za rast marelice, zelo je odporna. Problem pri marelici je namreč, da jo nekaj let po zasaditvi lahko zadene kap, verjetno zato, ker ni cepljena na primerno podlago. Pišeško marelico razmnožujem za svojo potrebe in razsajam v svoj nasad. Zdaj lahko vidite 32 let staro, ki je ni ne kap niti je nič drugega ni uničilo,« razloži sogovornik, ki pa kljub velikemu povpraševanju sadik pišeške marelice ne more prodajati, saj ta sorta še ni registrirana. A kot kaže, imajo na Občini Brežice željo in voljo, da bodo dosegli tudi to.

Kot je povedal Roman Matjašič, svetovalec tamkajšnje občinske uprave za gospodarstvo, kmetijstvo in razvoj, se bodo lotili izdelave projektne naloge, s katero želijo ohraniti izumirajočo sorto pišeških marelic. Na širšem območju bodo popisali vsa drevesa v želji, da ohranijo genetski material in ugotovijo, katera podlaga je najboljša za cepljenje. To je vsekakor tudi izziv za pristojne kmetijske službe, ki jih želijo pritegniti k projektu ohranitve, priznanja in širitve sajenja omenjene sorte, hkrati pa priložnost za pridelovalce, da bi uredili večje nasade. Pri nas namreč večino marelic uvozimo, s pišeško pa bi lahko dobili novo tržno nišo.

Domovanje pišeške marelice je na južnih obronkih Orlice in raste na območju Pišec, po bizeljskih gričih, na območju Sromelj vse do Pečic. V Posavje je verjetno prišla v obdobju avstro-ogrske države, prve sadike naj bi prinesli iz Ogrske. »Prva tovrstna marelična drevesa, za katera so značilni močna debla in debeli plodovi, so zasadili v drevesnici ob gradu Pišece, kjer so imeli selekcijski nasad najrazličnejših sort sadja. Od tod tudi ime sorte, ki so jo z odbiranjem najboljših primerkov pozneje izoblikovali na območju od Zdol nad Krškim do bizeljskih gričev. Na tem območju je bila tudi najbolj razširjena. Pišeške marelice so nekdaj izvažali tudi na Dunaj, po vojni pa vozili v Zagreb na tržnico,« je povedal Matjašič.

Projektu ohranitve pišeške marelice je naklonjen tudi župan občine Brežice Ivan Molan, ki je dejal, da občina podpira tovrstne projekte in ohranjanje avtohtonih sort ter posebnosti. Tako so sodelovali pri zaščiti vina modra frankinja, sorte grozdja rumeni plavec in krškopoljskega prašiča, zaščititi pa želijo tudi tradicionalni bizeljski ajdov kolač.