Nemčija prosi Afriko za odpuščanje zaradi zločinov v kolonialnih časih
Nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier je med obiskom v Tanzaniji prosil za odpuščanje zaradi grozodejstev, ki so jih nemške kolonialne sile izvedle med tridesetletno vladavino v tej afriški državi, ki je nekoč spadala v t. i. Nemško Vzhodno Afriko, znotraj katere so bila še ozemlja sedanje Ruande, Burundija in deli današnjega Mozambika. Kruto nemško izkoriščanje, katerega glavni cilj je bila pridelava bombaža za vsako ceno, je privedlo do upora Maji Maji (1905–1907), ki je na koncu zahteval okoli 300.000 človeških življenj, večinoma zaradi lakote. Upor Maji Maji še dandanes velja za enega najbolj krvavih protikolonialnih uporov v zgodovini človeštva, a se o njem ne govori prav veliko.
300.000 ljudi je umrlo med uporom Maji Maji, večinoma zaradi lakote.
Steinmeier se je s tanzanijsko predsednico Samio Suluhu Hassan pogovarjal tudi o vračanju posmrtnih ostankov Afričanov, ki so jih nemški raziskovalci v psevdoznanstvene namene odpeljali s seboj v Nemčijo in razstavljali v muzejih. Kakor je poudaril med ogledom spominskega centra v Songei, kjer je upor izbruhnil, in po srečanjih s potomci žrtev nemškega kolonializma, bo njihove zgodbe odnesel s seboj v Nemčijo, da bi z njimi seznanil čim več Nemcev. »Kar se je zgodilo tukaj, je del naše skupne zgodovine, zgodovine vaših prednikov in zgodovine naših prednikov v Nemčiji. Rad bi vas prosil za odpuščanje za stvari, ki so jih Nemci zagrešili nad vašimi predniki,« je dejal Steinmeier.
Kolonialna amnezija
Kakor pravi Jürgen Zimmerer, profesor zgodovine na Univerzi v Hamburgu, je Nemčija do nedavnega trpela za kolonialno amnezijo. »Nemška javnost doslej ni dojemala brutalnosti in rasizma nemškega kolonialnega imperija v Afriki,« poudarja Zimmerer in dodaja, da za identifikacijo posmrtnih ostankov, ki so jih nemški »znanstveniki« odnesli v Nemčijo, doslej ni bilo na voljo skoraj nobenih sredstev. Nekatere posmrtne ostanke so zdaj že identificirali s testi DNK. Predsednik Steinmeier je po srečanju s predsednico Hassanovo še obljubil, da bo Nemčija sodelovala s Tanzanijo pri vračanju »kulturne lastnine«.
Tanzanijski zgodovinar Mohamed Said je pozdravil opravičilo nemškega predsednika, a dodal, da to še ni dovolj. »Med uporom so zažigali polja in kmetije, da bi izstradali prebivalstvo, ki se tako ne bi moglo boriti proti kolonialistom. To je nesprejemljivo. V današnjem svetu bi končali na sodišču,« je dejal Said.
Nemčija je leta 2021 uradno priznala, da je med kolonizacijo Nemške Jugozahodne Afrike (sedanje Namibije) izvajala genocid, v katerem je umrlo 75.000 ljudi, in Namibiji obljubila finančno pomoč v višini več kot 1,1 milijarde evrov. Nemško opravičilo prihaja v času, ko je britanski kralj Karel III. med obiskom v Nairobiju sicer priznal »gnusna in neopravičljiva dejanja nasilja nad Kenijci« med njihovim bojem za neodvisnost, ni pa se tudi uradno opravičil; to bo morala storiti britanska vlada.