Netopirji so naši prijatelji, ne nepotrebna nadloga
Med prostoživečimi živalmi, ki imajo posebno zakonsko zaščito zaradi svoje ogroženosti, so tudi vse vrste netopirjev. Čeprav je med nami še vedno veliko lastnikov objektov, ki jih na svojih podstrešjih, pod napušči ali v drugih delih objektov ne marajo zaradi iztrebkov in se jih poskušajo podobno kot golobov znebiti, pa je čedalje več takih, ki menijo, da so v živalskem krogu izjemno pomembni in jih je treba zaščititi. Med temi izstopajo zlasti člani Slovenskega društva za proučevanje in varstvo netopirjev.
Poletno opozorilo
Poleti pride na svet nova generacija netopirčkov. In nemalo jih v poletni vročini omaga in padejo na tla, kjer jim grozi, da jih bodo našle mačke ali drugi plenilci. Številni jim pomagajo, tudi s klicem na Netopirofon, na telefonsko številko 068 650 090 za sporočanje o najdenih onemoglih netopirjih. Od prostovoljcev društva lahko dobijo vsa navodila, kako ravnati oziroma kako mladička ali odraslega netopirja (poškodovanega ali onemoglega) zavarovati do prihoda enega od prostovoljcev.
Majhnim, le nekaj gramov težkim rožnatim ali skoraj golim netopirčkom, ki padejo iz svojih zatočišč, najbolje pomagamo tako, da jih z rokavico ali krpo nežno primemo (v strahu za življenje vas lahko pošteno ugriznejo z ostrimi zobki, zato jih nikar ne prijemajte z golimi rokami) in poskušamo s sončne pripeke nemudoma spraviti v zavetje, nato pa najti zatočišče. Če vam to ne uspe, ga previdno premaknite na varno.
Na svetu je več kot 1400 vrst netopirjev, v Sloveniji 32, vse naše so zavarovane.
Kot je razvidno s spletne strani društva za proučevanje netopirjev, se poleti močno poveča število prijav o najdenih netopirjih, številka pa je ob koncu lanskega leta dosegla skoraj 300 prijav. Čeprav ne gre za zelo številno druščino prostovoljcev, je njihova vloga izjemno pomembna, saj skozi vse leto pripravljajo številne izobraževalne in ozaveščevalne tečaje, pa raziskovalne delavnice, na katerih izdelujejo netopirnice (hiške za prebivanje ali celo prezimovanje) in jih nameščajo v naravo.
Nespametni posegi
Netopirje, ki so večinoma gozdne živali, večkrat pa si za kotišče, prezimovališče ali parišče izberejo tudi cerkveni zvonik, grad, jamo, hišo ali (zapuščen) objekt, lahko ogrozi že en sam nespameten poseg. Eden takih je bila prenova zvonika cerkve v Završah pri Grobelnem, kjer so lani kljub jasni prepovedi izvajanja del med 15. aprilom in 15. septembrom zvonik razkrili že v začetku aprila, poseg pa nato izvajali več mesecev v najbolj neugodnem obdobju za netopirje. Ti so lansko pomlad ostali brez kotišča. Po podatkih državnega zavoda za varstvo narave je letošnje pomladno štetje ene najpomembnejših kolonij v tistem koncu razkrilo izjemen padec njihovega števila. Če je bilo leta 2020 tam še 1850 navadnih netopirjev, jih je bilo zdaj le še 170. Od prejšnjih 390 primerkov dolgokrilih netopirjev jih je ostalo le pet. Ker je število padlo pod 10 odstotkov prejšnjega, to kotišče v zavodu za varstvo narave štejejo za uničeno. Kam so se preselili netopirji in koliko zaroda je bilo zato uničenega? Župnija Šentvid pri Grobelnem je prejela inšpektorjev opomin. Ker je kotišče del območja Nature 2000, bodo o stanju morali poročati tudi Evropski komisiji. Če se bo ta zaradi preveč napak odločila za tožbo, po mnenju zavoda za varstvo narave lahko Slovenijo doleti denarna kazen.
Na srečo poznamo tudi več primerov dobre prakse. Slovenskemu društvu za proučevanje in varstvo netopirjev namreč pri nameščanju netopirnic pomagajo občine. Ljubljanska, denimo, njihovo nameščanje sofinancira že več let. Nedavno so tako postavili šest novih v gozdnem predelu parka Tivoli. Poleg duplastih so letos prvič na drevesa obesili nekoliko večjo ploščato netopirnico, namenjeno večjemu številu netopirjev, morda celo porodniški koloniji. Čedalje več ljudi po navodilih društva iz lesa kar sami naredijo netopirnice in jih nameščajo pod svoje podstrešne napušče.
Najstarejši fosili netopirjev so stari približno 50 milijonov let, pri nas živečih 32 vrst pa predstavlja tretjino vseh domorodnih vrst sesalcev. Netopirke običajno skotijo le po enega, izjemoma dva mladiča na leto, njihova telesna temperatura med zimskim spanjem pa se zniža na le nekaj stopinj nad temperaturo okolice – ponekod to pomeni le nekaj stopinj Celzija nad ničlo. Znano je tudi, da lahko podkovnjaki z eholokacijo zaznajo pajkove niti, tanjše od desetinke milimetra.
