Nevarne smeti ogrožajo Zemljin ščit
Ljudje naš planet onesnažujejo z različnimi smetmi in na različne načine. V zadnjih letih neposredno (suše, ujme, velika nihanja temperature …) čutimo dolgoletno onesnaževanje ozračja s toplogrednimi plini, nič manjši problem nista svinjanje morja in voda s plastiko, težave okolju delajo tudi odvečne obleke, ki končajo v puščavah Južne Amerike in Afrike, niti odpadki gospodinjstev niso nezanemarljiv prispevek k večji umazanosti planeta. Kot da umazanija in smeti, ki jih ljudje tako marljivo proizvajamo na Zemlji, ne bi bili dovolj, se v zadnjem času vrstijo tudi opozorila tistih, ki imajo vpogled v našo atmosfero – tudi tam je čedalje več odpadkov. Januarja 2019 je Nasa v poročilu Združenim narodom ocenila, da je okoli Zemlje krožilo več kot 128 milijonov kosov odpadkov, manjših od 1 cm, in približno 900.000 kosov, velikih med enim in desetimi centimetri. Poročilo Evropske vesoljske agencije (ESA) iz tega leta je omenjalo najmanj 34.000 kosov velikih odpadkov, s premerom najmanj 10 centimetrov. Masa vseh odpadkov, ki so leta 2020 krožili okoli Zemlje, je bila ocenjena na 8000 ton.
128
milijonov kosov odpadkov je pred petimi leti krožilo okoli Zemlje.
Da postajajo ti čedalje nevarnejši tudi za življenje na Zemlji, priča nenaden dogodek iz mesta Naples na Floridi, kjer je na hišo Alejandra Otera pred kakšnimi desetimi dnevi padel kovinski predmet, predrl streho in pristal nadstropje nižje v dnevni sobi. Presenečeni lastnik ni vedel, kaj je čudna kovinska cev, ki je padla skozi streho, niti ni vedel, od kod naj bi prišla. Vedel pa je, da približno 700-gramska kovinska cev, velika 10,1 krat 4 centimetre, ne bi mogla prebiti strehe, če bi jo kdo zalučal z ulice, je pa skoraj zadela njegovega sina v glavo. Z dogodkom je seznanil oblasti in v Kennedyjevem vesoljskem centru na Cape Canaveralu so Nasini strokovnjaki ugotovili, da kovinski predmet prihaja z Mednarodne vesoljske postaje (ISS).
Prvi odpadek
Ko je 26. oktobra 1957 po 21 dneh prenehala delovati baterija, ki je poganjala oddajnik na Sputniku 1, se je prvi človeški umetni satelit v vesolju spremenil tudi v prvi človeški vesoljski odpadek. Dobra dva meseca in pol pozneje je Sputnik 1, ki je Zemljo obkrožil 1440-krat, ponovno vstopil v atmosfero in med padanjem proti tlom zgorel.
Odvečni tovor
Kot so povedali v Nasi, je šlo za del obsežnega odvečnega tovora in odpadnega materiala, težkega nekaj več kot 2,6 tone, ki so ga z vesoljske postaje odvrgli v orbito že marca 2021, ko so nameščali nov sistem sončnih panelov za pridobivanje energije za potrebe postaje. Ves ta »odpadni« material naj bi, po pričakovanjih Nasinih strokovnjakov, zgorel ob vstopu v Zemljino ozračje. A očitno je kos kovine, ki je bil del nosilca baterij na ISS, prestal ta vstop in se znašel v dnevni sobi Alejandra Otera, kot rečeno le nekaj centimetrov od glave njegovega sina.
Nekaj dni pred tem so vesoljske smeti vznemirile tudi prebivalce v obmorskih krajih Kalifornije, ki so zaskrbljeno opazovali oranžno-rdeč pas na nočnem nebu. Najbolj prestrašeni so pomislili, da prihajajo marsovci, nekateri bolj umirjeni, da je to meteorni dež, tretji so domnevali, da bi utegnili biti ostanki rakete Muskovega vesoljskega plovila, ki so ga izstrelili le šest ur, preden se je na nebu pojavil žareči pas. Pozneje so Nasini strokovnjaki ugotovili, da je šlo za ostanke kitajske vesoljske rakete, ki je v vesolje ponesla satelite, raketa pa se je pri vračanju proti Zemlji vžgala.
Podoben pojav so februarja opazili nad Havaji, ko je v Zemljino atmosfero vstopil poškodovan kitajski satelit, poimenovan objekt K. Konec lanskega leta so na obalah zahodne Avstralije našli dokaj velik kovinski predmet v obliki kupole, za katerega se je izkazalo, da je del indijske rakete, ki je v večini zgorela, ko je znova vstopila v ionosfero in atmosfero, ki obdaja naš planet in predstavlja ščit življenja na Zemlji pred negativnimi vplivi iz vesolja.
Nepopravljiva škoda
Čeprav do zdaj še ni povsem natančno raziskano, ali imajo te vesoljske smeti, ki v veliki večini ob stiku z ozračjem zgorijo v prah, kakšne vplive na zdravje Zemljinega zaščitnega obroča, nekateri redki znanstveniki, ki se ukvarjajo s tem, opozarjajo, da se utegne zgoditi nepopravljiva škoda, če se bodo vsi pokvarjeni in stari sateliti po koncu svoje življenjske dobe zaleteli v atmosfero in se tam spremenili v prah.
10.000
satelitov zdaj kroži po Zemljini orbiti.
Pred dnevi je astrofizičarka Sierra Solter v britanskem Guardianu opozarjala, da bi lahko imelo takšno početje zelo slab in negativen vpliv na Zemljino magnetno polje, kar lahko bistveno, če ne celo usodno, vpliva na življenje na Zemlji. Solterjeva opozarja, da že zdaj okoli Zemlje kroži kakšnih 10.000 satelitov, glede na razvoj in napovedi pa bi se to število v desetih ali petnajstih letih povečalo za desetkrat, na več kot 100.000. Solterjeva svari, da utegne to število v naslednjih štirih ali petih desetletjih doseči magično številko milijon. Pravi, da bodo morale družbe, ki skrbijo za internetni promet in komunikacijo s pomočjo satelitov, že čez deset let vsako uro nadomestiti zastarele satelite z novejšimi in zmogljivejšimi, če bodo hotele vzdrževati superhitro in učinkovito internetno omrežje. In če bo v povprečju vsako uro ostareli satelit »poslan na sežig« v Zemljino atmosfero, to zagotovo ne bo ostalo brez učinka.
100.000
satelitov bo krožilo okoli Zemlje čez deset let.
Vesolje ni praznina
Kajti v nasprotju s splošnim prepričanjem, da je vesolje velikanski prazen prostor, ki lahko sprejme marsikaj, je tam tudi magnetosfera, ki Zemljo ščiti pred nevarnim in škodljivim vesoljskim sevanjem, opozarja Solterjeva. Njene raziskave so pokazale, da je že zdaj v Zemljini atmosferi toliko kovinskih prašnih delcev, da bi iz njih lahko naredili več Eifflovih stolpov. Natančnega števila ne ve, kajti to bi bil prevelik zalogaj za eno samo znanstvenico, poleg tega v znanstvenih krogih ni zanimanja za tovrstne raziskave, saj je velika večina astrofizikov vključena v projekte vesoljske industrije. Vsi ti kovinski delci, ves ta kovinski prah, ki nastane ob izgorevanju satelitov in raket ob ponovni vrnitvi v Zemljino atmosfero, bodo tam tudi ostali. Najverjetneje za vedno.
Zato se Solterjeva sprašuje, kako to, da zelo malo ljudi zanima, kako se onesnažujeta magnetosfera in Zemljina atmosfera. Čez deset in več let se bo vsako uro satelit, velik kot džip, spremenil v kovinski prah, toda v nasprotju z meteoriti, ki ob vstopu v Zemljino atmosfero prav tako zgorijo, a za seboj pustijo komaj zaznavne sledi aluminija in drugih kovin, bodo odsluženi sateliti v atmosferi pustili neprimerno več aluminijevega prahu in prahu drugih redkih kovin, iz katerih so narejeni. Sčasoma utegnejo čedalje debelejši nanosi kovinskega prahu resno ogroziti našo magnetosfero, najpomembnejšo varovalko življenja na Zemlji. Zato se Solterjeva zavzema za dogovor, po katerem bi morala vesoljska industrija, ki postaja svojevrstno igrišče za superbogataše, kot sta Elon Musk in Jeff Bezos, financirati obsežne raziskave o vplivu ostankov vesoljskih smeti na razmere v Zemljinem zaščitnem plašču, preden se vrže v še hitrejši in intenzivnejši razvoj. Brez plašča bomo mrzli, bolje rečeno – prav hitro skurjeni.
Sčasoma utegnejo čedalje debelejši nanosi kovinskega prahu resno ogroziti našo magnetosfero, najpomembnejšo varovalko življenja na Zemlji.
