Že desetletja lahko beremo in poslušamo opozorila, kako onesnaževanje okolja vpliva na spremembe podnebja, zato smo lahko priča čedalje hujšim katastrofalnim naravnim pojavom in nesrečam – od ekstremnih suš do poplav in hudih neviht ... Vsa ta opozorila imajo za zdaj podoben učinek, kot ga ima pasje ali volčje tuljenje na luno, kajti ozračje okoli Zemlje postaja vroče bolj kot cilji, ki so si jih zastavili okoljevarstveniki in politiki, ki k tovrstnim dogovorom večinoma pristopajo s figo v žepu. In medtem ko znanstveniki opozarjajo, okoljevarstveniki pozivajo k ukrepanju, politiki pa tovrstna opozorila sicer slišijo, a jih že naslednji trenutek tako radi pozabijo, se vrstijo zapisi o kataklizmičnih scenarijih, ki čakajo Zemljo, če se ne bo nič spremenilo v odnosu človeka do narave.

Ledenik Skaftafellsjökull je del narodnega parka Vatnajökull, ki je sicer večinoma pokrit z ledeno odejo. FOTO: Stojan Nenov/Reuters

Gre za opozorila, da zaradi segrevanja ozračja in taljenja ledenih površin na obeh polih Zemlje že narašča gladina morja, kar lahko pripelje do tega, da bo mnogo otokov in obalnih mest končalo pod vodo, pa do tega, da se zaradi toplejših oceanov lahko spremeni ali povsem zaustavil Zalivski tok, ki ob obale Zahodne Evrope prinaša toplo morsko vodo s Karibov, zaradi česar so na Norveškem, Nizozemskem, Danskem, Irskem in v Veliki Britaniji znosne podnebne razmere, ki omogočajo normalno življenje. Če se Zalivski tok zaustavi ali oslabi, lahko velike dele na severu in zahodu Evrope zajame hud polarni mraz, če navedemo samo enega od negativnih oziroma katastrofalnih učinkov na vreme.

Navajeni na vulkane

Islandska vas Vik bi bila najverjetneje poplavljena, če bi izbruhnil vulkan Katla in povzročil hitro taljenje ledenika nad vasjo. FOTO: Stojan Nenov/Reuters

A slabitev Zalivskega toka ni edina nevarnost, ki nas morda čaka v bližnji prihodnosti. Vlada na Islandiji, v deželi, kjer so navajeni živeti z vulkani, je pred kratkim začela financirati raziskovanje tega, kakšen učinek ima lahko segrevanje ozračja in posledično taljenje ledenikov na morebitne izbruhe vulkanov. Dvanajst ustanov v sklopu Univerze v Reykjaviku bo v okviru tega resnično pionirskega projekta, ki ni pomemben samo za vulkanskih izbruhov vajeno Islandijo, temveč tudi za druge predele sveta, poskušalo ugotoviti, koliko taljenje ledu in snega na površju vpliva na dogajanje pod zemljo in ali lahko sproži tudi močnejše izbruhe vulkanov.

Osnovno izhodišče je enostavno. Velika teža ledene in snežene odeje naj bi blažila pritisk magme iz središča zemlje, hkrati pa naj bi prispevala k ohlajanju žareče gmote iz središča Zemlje, ki si želi na površje. Ko in če se ledena odeja na zlasti ugaslih ali spečih vulkanih stanjša ali celo izgine, ima žareča magma neprimerno lažjo pot za izbruh. Spremembe v tlaku in teži ledu in snežne plasti nad zemljo lahko sprožijo procese pod zemljo, ki privedejo do vulkanskega izbruha.

Avstralska vulkanologinja Michelle Parks FOTO: Stojan Nenov/Reuters

Kot je za Reuters pred dnevi izjavila avstralska vulkanologinja Michelle Parks, ki že leta deluje in poučuje na Islandiji, je prav ta otoška država na severu Atlantika »idealna za tovrstne raziskave, saj ima vse, vulkane in ledenike. Kar želimo doseči s tovrstno raziskavo, je, da bi lahko ugotovili, kakšna je prihodnost vulkanskih izbruhov. Ne samo na Islandiji, temveč tudi drugod po svetu.« Znanstveniki sicer že vedo, da je njihova izhodiščna teza pravilna. To potrjujeta bogata zgodovina vulkanskih izbruhov na Islandiji in dosedanje preučevanje vulkanskih dejavnosti na otoku.

Kot so doslej ugotovili, naj bi se prav na Islandiji, kjer se stikata evroazijska in severnoameriška tektonska oziroma litosferska plošča, po koncu zadnje ledene dobe na severni zemeljski polobli pred kakšnimi 10.000 leti zgodil nenaden izbruh vulkanskih aktivnosti. Po podrobni analizi kemične sestave lave in drugih vulkanskih kamnin na Islandiji so znanstveniki že pred več kot 20 leti ugotovili, da se je po koncu ledene dobe vulkanska aktivnost na Islandiji povečala za od 30- do 50-krat v primerjavi z obdobjem ledene dobe. Sodeč po analizah se je moral takrat zgoditi pravi kataklizmični scenarij, pravi Michelle Parks: »Reke lave so preoblikovale obliko otoka in vulkanski pepel je padal daleč proč od njega.«

Magma prihaja

Ledeniki na Islandiji zdaj obsegajo kakšnih 10 odstotkov celotne površine otoka in na srečo led in sneg prekrivata več kot polovico aktivnih vulkanskih sistemov. Vendar se tako kot drugod po svetu tudi ledeniki na Islandiji talijo, pač v skladu z višanjem podnebnih temperatur. V zadnjih 130 letih so islandski izgubili približno 16 odstotkov svojega obsega, od tega polovico samo v zadnjih tridesetih letih. Če se bo to nadaljevalo s takšnim tempom, znanstveniki predvidevajo, da se bo volumen islandskih ledenikov do konca stoletja zmanjšal za več kot polovico.

Merjenje temperature vode v kraterju Viti vulkana Askja FOTO: Stojan Nenov/Reuters

Količina magme pod Islandijo se po podatkih znanstvenikov, ki proučujejo zlasti največji islandski vulkan Askja v narodnem parku Vatnajökull v osrčju otoka, v zadnjih letih nevarno povečuje; v zadnjih treh letih se je nadmorska višina vulkana povečala za neverjetnih 80 centimetrov, v samo v zadnjih nekaj tednih za 11 centimetrov. Ta dvig se je zgodil, ker se je v zadnjih treh letih tik pod površjem Askje – ki je nazadnje lavo bruhala leta 1961, sicer pa je bil njen najmočnejši izbruh leta 1875, ko je magma na površje izbruhnila z močno eksplozijo – nabralo kakšnih 44 milijonov kubičnih metrov magme.

Strahovi pred erupcijo vulkanov, ki so zdaj »obteženi« z ledom in snegom, niso povezani samo z Islandijo, kjer sicer stoji le nekaj takšnih. Izbruhi na Aljaski ali celo na Antarktiki in Kamčatki bi prispevali k povečanju koncentracije ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, kar bi pripomoglo k še hitrejšemu segrevanju ozračja in posledično še hitrejšemu taljenju ledenikov in ledenih gmot. S tem pa nevarnemu dvigu morske gladine. Skratka, kataklizmični scenarij.