Ni mu uspelo reči adijo
Prejšnjo nedeljo je številne pretresla vest o nepričakovani in nenadni smrti Jožeta Krajnca, znanega občana Šmartnega ob Paki. Kot smo izvedeli, mu je v 72. letu starosti zastalo srce. Krajnc je bil novinar, izjemen gledališki ustvarjalec, humorist, redaktor in urednik številnih televizijskih oddaj, tudi nekdanji sodelavec Radia Velenje. Danes popoldne se bodo njegovi najbližji, sorodniki, številni nekdanji sodelavci, znanci in prijatelji poslovili od njega na pokopališču v Šmartnem ob Paki.
Jože Krajnc je bil sodelavec RTV Slovenija, kjer je pustil svoj pečat kot scenarist, redaktor in urednik številnih razvedrilnih televizijskih in radijskih oddaj, med drugim Zdravo, Nedeljskih 60, Zoom, Res je, Po domače, Vsakdanjik in praznik, Igre brez meja, Poletni most, Pri Jožovcu z Natalijo, Na zdravje!.
Kot igralec je bil aktiven v več ljubiteljskih gledališčih, v gledališču Pod kozolcem v Šmartnem ob Paki, pa tudi v Velenju, Vrbju, na Izlakah in v Galiciji. Vodil je prireditve, številni pa so si ga zapomnili po liku Strašnega Jožeta, ko sta z Jožetom Robido nasmejala številne gledalce in poslušalce na prireditvah in po televiziji.
Obenem je bil direktor, predsednik in sekretar Nogometnega kluba Šmartno ob Paki. Še lani je pripravil veliko slavje v domačem Šmartnem, ko je njegov soimenjak Jože Napotnik, znani slikar in ustvarjalec številnih scen za gledališke in druge prireditve ter festivale narodnozabavne glasbe, praznoval 85. rojstni dan. Krajnc mu je pripravil pravo slavje ob odprtju razstave v domači knjižnici, uredil pa je tudi njegovo biografijo z naslovom Ko oči slišijo, v kateri je opisana marsikatera zanimiva zgodba iz Napotnikovega življenja.
Se vidimo, fajn bod'
Se vidimo, fajn bod'
»Čeprav se je upokojen navidezno umirjal, je naletel na številne prošnje, predloge, angažiranje, vodenja dogodkov in mi je še nedavno dejal: 'Čas mi prehitro uhaja, ne čudim se, da ljudje v teh letih tarnajo, da nimajo cajta.' Čas fizičnega življenja je Jožeta nevidno dohitel in zmanjkalo je vsega. Le to nam še ostane, da bomo z njegovimi deli in spominom na Jožetova plemenita dejanja na svoj način sobivali še dolgo, v nedogled. Saj veš, dragi Jože, naš ljudski tribun si bil in ostajaš, zapustil si nam veliko odgovornost in zahtevo po več vedrosti in poštenem, kredibilnem poročanju. Se vidimo, fajn bod' … Hvala za vse,« pa je v imenu Jožetovih kolegov in prijateljev ob slovesu zapisal novinar iz Velenja Jože Miklavc.
Prav tako je veliko sodeloval s čukom Jožetom Potrebuješem, ki ga je Krajnčevo nenadno slovo prav tako močno prizadelo. »Poslovil se je Jože. Strašni Jože. Jože Krajnc. Ustvarjalec, scenarist, velik poznavalec ljudskega blaga, slovenske glasbe in eden najbolj dobronamernih ljudi v tem televizijskem svetu, kar sem jih poznal. Skupaj smo ustvarili na stotine oddaj Na zdravje!, Raketa na Planetu … Nikoli več se ne bomo skupaj smejali njegovemu pristnemu humorju, ki nikoli, ampak res nikoli ni nikogar prizadel ali užalil. Ni simpl to pri nas. Ampak strašna Jožeta sta to imela. K sreči na oddaje ostajajo večni spomini. In od njega smo se veliko naučili,« se je od Kranjca v imenu Čukov poslovil Potrebuješ.
Njegov dobri prijatelj je bil tudi Vinko Šimek. »Zadnjič sva skupaj stala na odru lani, ko smo praznovali jubilej najinega skupnega prijatelja Jožeta Napotnika, izjemnega scenografa in slikarja. Za katerega je prav Krajnc napisal scenarij in ga, kot je znal, tudi duhovito izpeljal. Pogrešal bom njegove duhovite, pozitivne in domiselne komentarje na družbenem omrežju. Ko se poslovi kdo od mojih prijateljev, vedno rečem: ko ugasne sonce življenja, se prižgejo zvezde spominov, in ti so večni,« je misli ob slovesu strnil Šimek.
Krajnčeva smrt je prizadela tudi Saša Dobnika, ki je bolj znan kot gasilec Sašo, s katerim sta nazadnje skupaj nastopila v eni od oddaj Pri Črnem Petru. »Žal mi je, da mi ni uspelo reči adijo niti stisniti roke ali te objeti. Hudo mi je, zelo, saj si bil moj prijatelj in učitelj, kot sem te napovedal v oddaji Pikantno s Sašem, moj vozač in rezervni oče. Ostali pa bodo tvoji nasveti, zgodbe, spomini, ki jih nikoli ne bom pozabil,« pa je misli ob slovesu strnil Dobnik. In Jožetu obljubil, da bo vedno, ko bo povedal kakšno šalo, pogledal v nebo in se nasmejal, kot bi se vedno nasmejal tudi on. »Le da se bo on smejal nekje za mavrico.«
