Nigerija v rekorderski vročici
Dovolj je že poskusov postavljanja rekordov! Prosimo, konec tega maratona! Ta prošnja je prišla od nikogar drugega kot od organizacije, katere edine naloga je, da beleži svetovne rekorde. Z Guinnessove knjige rekordov. Odkar je namreč maja nigerijska kuharica Hilda Baci neutrudno zdržema kuhala skoraj polne štiri dneve, natančneje 93 ur in 11 minut, ter pristala v Guinnessovi knjigi rekordov, je Nigerijo zajela rekorderska vročica. Ne mine dan, ko ne bi Nigerijci kot po tekočem traku prijavljali svojih rekorderskih podvigov. »Samo od Nigerijcev smo v dveh mesecih prejeli okoli 1500 prijav poskusa podiranja rekorda,« so sporočili. Pri tem nekateri Guinnessova pravila kar preskočijo, poskusa sploh ne prijavijo ter zgolj sporočijo svoj izjemni dosežek. Temu, seveda, sledi grenko razočaranje. Če predstavniki organizacije podvigu ne sledijo in ga ne štopajo, vam morebiti podrtega rekorda ne morejo priznati.
Nigerijci so že s številom prijav podiranja rekordov podrli svojstven rekord.
Podiranje rekordov na vsakem koraku
Kjer koli v Nigeriji se v minulih dveh mesecih potikate, skoraj ne morete uiti pogledu na štoparico na velikem črnem ekranu. Kot bi Hildina maratonska kuharija odprla Pandorino skrinjico, je zdaj v skoraj vsakem kotičku te afriške države z dobrimi 200 milijoni prebivalcev namreč nekdo – ali pa kar skupina –, ki želi pritegniti pozornost svetovne javnosti s tem ali onim rekorderskim podvigom. Še Guinnessova knjiga rekordov jim le stežka sledi.
Pevec gospelov Oluwatobi Kufeji je rekordno prepeval 200 ur. Maserka Joy Chukwudi je želela neprekinjeno masirati ljudi 75 ur, a je po 50 urah odnehala, saj ji je začelo zmanjkovati moči. Tempu Ebere je brez predaha jokal sedem dni, kar ni šlo brez zdravstvenih posledic, saj naj bi mu zaradi pretakanja solza zatekel obraz, mučili so ga glavoboli, za 45 minut pa je celo delno oslepel. V nigerijski zvezni državi Ekiti so se želeli lotiti tudi maratona v poljubljanju, cilj je bilo poljubljanje, ki bi trajalo kar 72 ur, a so jim to tamkajšnje oblasti prepovedale ter ljudem v primeru neupoštevanju zagrozile z ukrepi. »To ni le absurdno, nezdravo in nemoralno, temveč bi lahko omadeževalo naš ugled,« je sporočilo tamkajšnje ministrstvo za kulturo.
Med tistimi, ki želijo s postavljanjem rekorda spisati zgodbo o uspehu, je tudi učitelj John Obot, ki se pridno pripravlja na september, ko bo poskušal podreti rekord v najdaljšem branju. Preseči bo moral 124 ur, kolikor časa je s prebiranjem lani zdržal Kirgizijec Rysbai Isakov. »Žene me želja, da bi tako promoviral kulturo branja v Nigeriji,« je dejal Obot, ki si je zastavil cilj 140 ur branja na glas. Pri tem je še dodal, da si je izbral podiranje rekorda, ki ima neki pomen in lahko nečemu doprinese. »Le kaj je dodana vrednost, ali pa vrednost nasploh, rekorda v maratonskem poljubljanju ali tistega, ko je nekdo poskušal le z zobmi olupiti čim več kokosov?« se sprašuje. Pri tem je še izdal, da bo med večdnevnim branjem prebiral le nigerijske in angleške literarne klasike.
S slavo pridejo tudi materialni bombončki
Kot rečeno, je rekordersko manijo zanetila Bacijeva, ki jo zdaj njeni rojaki hitijo posnemati. Deloma morda zaradi želje po promoviranju nečesa pomembnega, kot sta branje in literatura – kot je to v Obotovem primeru –, deloma pa verjetno tudi zaradi vseh bombončkov, ki jih je Bacijevi prinesel rekord. Že tisti isti dan, kot se je njeno ime znašlo v knjigi rekordov, je namreč dobila klic bivšega nigerijskega podpredsednika, obiskal jo je guverner mesta Lagos, čestitke običajnih smrtnikov kot tudi domačih zvezdnikov pa niso nehale deževati. S tolikšno slavo in medijsko pozornostjo pa je prišla tudi povsem materialna dobrobit, saj je dobila denarna darila, eno leto lahko brezplačno koristi storitve nigerijskega letalskega prevoznika in še bi lahko naštevali. »Morala sem storiti nekaj zelo neobičajnega, da sem svet opozorila nase in na Nigerijo,« je dejala zdaj že razvpita kuharica.
