Nori časi: ko so kobilice vredne več kot kaviar
S hitrim naraščanjem prebivalstva v svetu se ob čedalje večjem zavedanju, da je treba nekako zaščititi in ohraniti okolje, v katerem živimo, sicer nas bo narava sama požrla in uničila, mnogi tudi upravičeno sprašujejo, ali lahko na Zemlji na tradicionalen način prehranimo vedno nove in nove milijone ljudi.
Zato so se pojavile ideje, da bi morda dosedanje načine prehranjevanja in tradicionalno hrano obogatili z alternativnimi viri beljakovin, ne da bi pri tem posebno vznemirjali in onesnaževali okolje in naravo. Tako kot so to do zdaj počeli, denimo, v Braziliji, kjer so zaradi povečanega svetovnega povpraševanja po govejem mesu krčili amazonski pragozd, ki mu mnogi pravijo pljuča Zemlje, da so naredili dovolj pašnikov.
Ena od zamisli, kako v prihodnosti preprečiti pomanjkanje hrane in morebitne lakote, je bila pred leti uživanje nekaterih alternativnih živil, ki jih nekateri ljudje po svetu jedo že stoletja, za veliko množico drugih pa so enostavno »nagravžna«. Gre za prehranjevanje s hrošči, kobilicami, ličinkami ali črvi, ki pri nekaterih narodih veljajo za poslastico.
Tako lahko že zdaj v Mehiki pri uličnih prodajalcih hrane dobimo pražene škržate, obogatene z medom, tudi sam sem jih pred leti, med obiskom Ciudada de Mexica, poskusil, priznati vam moram, da so bili zelo okusni. Celo slastni, le da sem moral zaradi predsodkov do tovrstne hrane mižati, ko sem zagrizel v temno rjavega praženega mehiškega škržata.
Evropska komisija je že pred leti dovolila uporabo štirih žuželk za prehrano – ličinke mokarja, kobilice, hišnih murnov in ličinke malega mokarja.
Dobičkonosna jajčeca kobilic
Še bolj kot v Mehiki pa so jedi z insekti čedalje bolj priljubljene v jugovzhodni Aziji, kjer je mogoče na tržnicah in v uličnih pripravljalnicah hrane dobiti več jedi z žuželkami. Na ulicah Bangkoka je mogoče najti vse, od praženih kobilic do jedi iz ličink sviloprejk in tudi pečenih škorpijonov …
Kot so pred časom ugotavljali novinarji nemške revije Spiegel, postaja tovrstna hrana v tem delu sveta zelo popularna, celo trendovska. Tako ni čudno, da čedalje več tajskih kmetov opušča tradicionalne načine kmetovanja in se odloča za gojenje kobilic, škorpijonov, ličink sviloprejk ali jajc kokosovih in bambusovih hroščev. Dobički, ki jih imajo pri tem, so nekajkrat višji kot pri pridelavi riža ali piščancev.
Kot so povedali novinarjem Spiegla nekateri rejci, dobijo za kilogram kobilic 400 tajskih bahtov, kar je približno 10 evrov, veliko bolj dobičkonosna so jajčeca kobilic, ki jih rejci lahko prodajo tudi za 5000 bahtov oziroma za približno 130 evrov.
10 evrov stane kilogram kobilic.
Zato ne preseneča, da je ena od rejk kobilic izjavila, da je zelo zadovoljna z njihovim gojenjem in to počne z velikim veseljem, saj so njene kobilice več vredne od kaviarja. O vzreji kobilic se je podučila na youtubu, ko je videla, kakšne cene dosegajo; prej so životarili s pridelavo riža in manioke, a ker so cene riža padle, pa tudi deževna obdobja so zaradi podnebnih sprememb zelo negotova in nepredvidljiva, se je odločila, da bo poskusila z vzrejo kobilic pa tudi ličink kokosovih hroščev. Zdaj ima nekaj kletk kar na dvorišču kmetije, hrano za kobilice pridelajo na kmetiji in življenje se je v družini povsem spremenilo. Predvsem jim je precej lažje in imajo precej več denarja, zato si lahko več privoščijo. Od tone žuželk, ki jo prodajo, zaslužijo nekaj manj kot 5000 evrov, kar je izjemno dober zaslužek za tiste kraje.
5000 evrov je cena ene tone žuželk.
Tradicionalna alternativna prehrana
A prehranjevanje z žuželkami na Tajskem ni nobena novost, je stvar tradicije, zato jih povečanje povpraševanja po »jedilnih« žuželkah na trgu ni presenetilo. V pokrajini Isan na severovzhodu Tajske so mnogi kmetje, ki sicer večinoma pridelujejo riž, pomele, manioko in sladkorni trs, že stoletja jedli hrošče, rdeče mravlje, kobilice in bambusove črve ali črve sviloprejke. V tej revni kmetijski pokrajini so bile žuželke pomemben vir beljakovin za prebivalstvo, nabirali so jih po drevesih, vrtovih, njivah in si s proteini obogateli vsakodnevno prehrano. Curry 'Gaeng Kai Mot Daeng', ki ga naredijo iz jajčec rdečih mravelj, velja še zdaj in je veljal tudi pred stoletji za svojevrstno lokalno specialiteto. V zadnjih letih se je njihov trg razširil na bližnji Laos in Vietnam, kjer so popularne zlasti ličinke kokosovega, bambusovega hrošča in ličinke sviloprejke, jedo jih skuhane v listih bananovca ali prepražijo na sezamovem olju.
19 milijonov evrov letno zaslužijo kmetje v Jugovzhodni Aziji z gojenjem žuželk.
V Aziji, kjer živi 4,7 milijarde ljudi, so bolj dovzetni za alternativno prehrano, kot so ljudje v Evropi. Razlog tiči tudi v tem, da približno četrtina prebivalstva Azije, torej več kot milijarda ljudi, leta 2021 ni imel dovolj hrane. In če je verjeti napovedim, da se bo na tej celini število prebivalstva v naslednjih treh desetletjih povečalo za več kot 600 milijonov, je seveda povsem jasno, da je treba zagotoviti tudi ustrezno prehrano za toliko ljudi. Tako ni čudno, da so začeli na univerzi v četrtem največjem mestu na Tajskem Khon Kaenu, ki leži v severovzhodni pokrajini Isan, resno proučevati možnosti uporabe beljakovin iz žuželk za širšo uporabo. Predvsem, kako narediti hrano, ki bo vsebovala beljakovine iz hroščev, ličink, kobilic, a da je mnogi, ki imajo do tega odpor, ne bodo zavračali.
Študentje, ki sodelujejo pri raziskavah, pečejo piškote iz žuželčjih proteinov, razpravljajo, kako oblikovati poslovne modele z vzgojo ličink različnih hroščev in jih narediti še bolj dobičkonosne. Posel je vsekakor vreden raziskav, saj kmetje na Tajskem že zdaj po podatkih OZN za prehrano in kmetijstvo FAO z gojenjem žuželk zaslužijo 19 milijonov evrov na leto, glede na povpraševanje pa bi lahko ta znesek že v naslednjih dveh ali treh letih narasel na neverjetnih 250 milijonov evrov!
Na univerzi v Khon Kaenu zdaj raziskujejo, kako bi beljakovine iz denimo ličink sviloprejke lahko uporabljali pri izdelavi klobas. Prav tako ni potrebno, da bi v zelo popularne proteinske oziroma beljakovinske napitke, ki si jih pripravljajo ljudje, ki obiskujejo fitnes in si želijo popraviti zunanji videz telesa, dajali beljakovine iz piščancev, če so beljakovine iz ličink bambusovega hrošča veliko boljše in bolj hranljive. Skratka, ugotavljajo, da bi morale biti beljakovine iz žuželk skrite v obliki proteinskega prahu ali dodatkov k prehrani, tako bi se začeli na tovrstno prehrano počasi privajati po vsem svetu. Tudi v Evropi. Kjer je Evropska komisija sicer že pred leti dovolila uporabo štirih žuželk za prehrano – ličinke mokarja, kobilice, hišnih murnov in ličinke malega mokarja –, a če se bo trend nadaljeval, bo seznam žuželk za prehranjevanje tudi na stari celini morda postal bistveno daljši.
Žuželke
Sedemdeset odstotkov živali na svetu predstavljajo žuželke, muhe in drugi insekti. V Jugovzhodni Aziji živi največ užitnih žuželk na svetu, samo na Tajskem je takih več kot 200 vrst. Vsebujejo za ljudi zelo koristne minerale, vitamine, maščobe in zlasti beljakovine, nekatere žuželke jih imajo celo dvakrat več kot goveje ali piščančje meso.
