Novinarjem grozijo s smrtjo, ker opozarjajo
V novinarskih krogih velja, da je najbolj nevarno biti vojni reporter, ker te pri spremljanju vojaških spopadov nevarnost, da se ti kaj zgodi, čaka tako rekoč za vsakim vogalom. V dobrih starih časih je veljalo pravilo, da so novinarje, ki so nosili jasne označbe, kaj pravzaprav počnejo na bojiščih ali območjih vojaških dejavnosti, vsi vpleteni pustili pri miru. Nanje se ni streljalo, omogočili so jim kolikor toliko varen prehod in podobno. Vsaka stran je bila zainteresirana, da novinarji z območja spopadov v svet prenesejo verodostojno sliko. Zato so jih pustili pri miru. A tako kot so se končali časi viteškega bojevanja, ko so bila jasno postavljena pravila in merila, kaj je dovoljeno in kaj ne, že najmanj tri desetletja novinarji na bojiščih nimajo takšnega spoštovanja, kakor so ga imeli včasih.
V zadnjem času so se zadeve dramatično zaostrile. Leta 2023 je bilo med opravljanjem svojega dela ubitih 45 novinarjev, je lani poročala Mednarodna novinarska organizacija Novinarji brez meja, z vojno v Gazi se je to število dramatično povečalo in je že preseglo 150! Očitno novinarji, podobno bi lahko trdili tudi za medicinsko osebje in prvo pomoč, za vojskujoče se strani ne predstavljajo več nedotakljivih sopotnikov vojn, temveč so postali nekakšne »legitimne« tarče. A eno so poročevalci z bojišč, kjer je veliko večja verjetnost, da bodo prej ali slej postali žrtve spopadov, drugo pa novinarji, ki pokrivajo teme o povsem običajnih težavah. Vendar se tudi tu razmere spreminjajo.
Tudi fizični napadi
Zanimivo je, da so zdaj najbolj na udaru novinarji, ki se ukvarjajo z varovanjem okolja in raziskovanjem nečednosti, ki se dogajajo na tem področju. Pred kratkim je organizacija Earth Journalism Network skupaj z avstralsko univerzo Deakin iz Melbourna objavila presenetljive rezultate raziskave, po kateri je najmanj 40 odstotkov novinarjev, ki so pisali ali še pišejo o okoljevarstvenih vprašanjih, doživelo bolj ali manj resne grožnje. Tako s smrtjo kakor s pravnimi posledicami, če bodo svoj nos vtikali tja, kamor ga po mnenju mnogo podjetij, ki jim je skrb za okolje in Zemljo španska vas, ne bi smeli. V raziskavi je sodelovalo 740 novinarjev in urednikov iz 102 držav in 39 odstotkov jih je občasno ali pogosto prejemalo grožnje zaradi svojega dela. Praviloma so razkrivali nezakonitosti in nepravilnosti, ki so jih številna podjetja naredila zlasti pri izkopavanju rudnega bogastva ali nezakonitega izsekavanja gozda. Kar 11 odstotkov novinarjev je raziskovalcem priznalo, da so bili žrtve fizičnih napadov.
740
novinarjev iz 102 držav je sodelovalo v raziskavi.
V raziskavi, ki so jo poimenovali Pokrivanje planeta (The Covering the Planet), je tudi analiza poglobljenih intervjujev, ki so jih raziskovalci naredili s 74 novinarji iz 31 držav. Spraševali so jih, kakšno pomoč bi potrebovali pri poročanju o ekstremnih vremenskih pojavih, onesnaževanju s plastiko, uničevanju vodnih virov, pri grabežljivosti korporacij in podjetij pri nekontroliranem izčrpavanju naravnih virov. Raziskovalci so ugotovili, da bi kar 76 odstotkov okoljevarstvenih novinarjev potrebovalo več finančne in siceršnje pomoči, saj odkrivanje okoljskih nepravilnosti in celo zločinov potrebuje bolj poglobljeno novinarsko delo. Velika večina novinarjev je odgovorila, da so okoljevarstveni članki v zadnjem času postali bolj brani, mediji so jih začeli objavljati na uglednejših straneh ali v bolj gledanih terminih, toda glede na velikost in težavo problemov bi morali imeti članki in oddaje o onesnaževanju okolja še veliko večjo težo. Razloge, da se o podnebnih spremembah ne poroča bolj intenzivno, mnogo novinarjev vidi tudi v tem, da rekordno visoke temperature, neurja, poplave, suše, gozdne požare, dviganje morja najbolj občutijo v revnejših skupnostih in državah po svetu. Težave tega dela sveta pa le poredko pridejo na naslovnice velikih svetovnih medijev. Pa čeprav vsi ti pojavi, ki so tudi posledica onesnaževanja okolja, spodbujajo ljudi k migracijam, povzročajo lakoto in pomanjkanje vode v posameznih državah sveta, tudi zdravstvene katastrofe.
Kar 76 odstotkov okoljevarstvenih novinarjev bi potrebovalo več finančne in siceršnje pomoči pri svojem delu.
Kljub resnosti problemov se mnogo novinarjev prav zaradi povečanih groženj odloča za svojevrstno samocenzuro, če pri svojem delu odkrijejo nezakonito početje podjetij, posameznikov ali države. V raziskavi so tudi odkrili, da mnogo urednikov in novinarjev – približno dve tretjini – v članke zaradi uravnoteževanja vključuje tudi izjave, ki vsebujejo skepso do podnebnih sprememb ali celo zasmehujejo znanstvene dokaze o njih.
Dvojni umor v Braziliji
Največ groženj in napadov doživljajo novinarji v Južni Ameriki, kjer še vedno odmeva znani primer izpred dveh let: umor britanskega novinarja Doma Phillipsa in brazilskega okoljevarstvenika Bruna Pereire v brazilskih pragozdovih. Pereira je organiziral tamkajšnje staroselce, da so se postavili po robu intenzivnemu izsekavanju amazonske džungle, Phillips pa je pisal o njihovih prizadevanjih za ohranitev pljuč sveta, kakor pogosto imenujemo pragozdove Amazonije. Njuno početje je hudo zmotilo nekatere v Braziliji, ki si želijo z izsekavanjem amazonskih gozdov dobiti več kmetijskih površin za živinorejo in nasade avokada. Boj med okoljevarstveniki in kapitalom je v zadnjih letih najbolj intenziven in krvav prav na območju amazonskega gozda.
V zadnjem desetletju se je največ umorov okoljevarstvenikov zgodilo v Latinski Ameriki, kar 68 odstotkov. Najhuje je v Braziliji, Kolumbiji, Mehiki in Hondurasu. Med žrtvami je največ domorodcev, ki se skupaj z okoljevarstveniki vključujejo v boj proti velikim mednarodnim korporacijam in poskušajo na tak način preprečiti eksploatacijo svoje zemlje, pa naj gre za odpiranje novih rudnikov, naftnih vrtin, gradnjo velikih hidroelektrarn ali, kot v primeru Phillipsa in Pereire, izsekavanje gozdnatih površin.
68 %
napadov in umorov na okoljevarstvenike in novinarje se zgodi v Latinski Ameriki.
Samo v Mehiki so kriminalni karteli lani ubili 54 okoljevarstvenih aktivistov, 30 več kot leta 2020. Ne gre pozabiti, da so mehiški mamilarski karteli med večjimi lastniki nasadov avokada, ki je v zadnjih letih postal izjemno iskano superživilo, povpraševanje po njem pa se je močno povečalo. Zločinski karteli povečujejo nasade avokada v Mehiki in jim ni mar za pravice ljudi, kaj šele za varovanje okolja. Tudi v Nikaragvi ni nič bolje, tam so lani kriminalne združbe likvidirale 15 aktivistov in pripadnikov indijanskih plemen Miskitu in Majangna. V zadnjih 12 letih je bilo po svetu ubitih 1910 okoljevarstvenih aktivistov in okoljskih novinarjev.
1910
okoljevarstvenikov in novinarjev je bilo ubitih po svetu od leta 2012 do danes.
