O fotografiji razmišlja tri mesece
Te dni se je Aleš Gregorič za teden dni odpravil v tujino, v Črno goro in Makedonijo, predvsem zaradi enega razloga: da fotografira spomenike, posvečene spominu na drugo svetovno vojno. Pripravlja namreč opus fotografij spomenikov na tleh nekdanje skupne domovine, ki so tako v evropskem kot svetovnem merilu zaradi arhitekture edinstveni.
Slikam zelo malo, veliko pa o fotografijah razmišljam.
»V letih od 1945 do 1961 je bilo na tleh nekdanje Jugoslavije postavljenih več kot 16.000 spomenikov, tudi zaradi kolektivne zavesti, da bi združila in povezala narode. Danes dve tretjini teh spomenikov propadata, kar več izjemnih skulptur pa je bilo uničenih med zadnjo vojno ob razpadu Jugoslavije. Marsikje ni več zavesti, da bi jih ohranjali, medtem ko posamezni spomeniki izstopajo po ohranjenosti in urejenosti ter predstavljajo celo središče kulturnega dogajanja,« pravi Gregorič, fotograf, ki se v marsičem razlikuje od kolegov. Najprej po tem, kako malo fotografij posname. »Vsega nekaj deset velikoformatnih fotografij na leto naredim,« pove in doda, da je do sebe in svojih del zelo kritičen. »Slikam torej zelo malo, veliko pa o fotografijah razmišljam. O eni, na primer, razmišljam tudi tri mesece,« pove.
Ne brez razmisleka
Njegov način dela izvira iz časov, ko se je prvič srečal s fotoaparatom. Njegov žal že pokojni stric Marjan Smerke, svetovni pionir laserske fotografije, mu je dal prvi fotoaparat in s stricem je Aleš tudi hodil po terenu, kmalu pa je od svojega brata, ki je odšel na študijsko izpopolnjevanje v fotografiji v London, kupil srednjeformatno kamero. »Tako sem začel fotografirati leta 1990, seveda z analognim aparatom. Ker filmi niso bili poceni, si moral razmišljati, preden si pritisnil na sprožilec. Zdaj, ko so fotoaparati digitalni, teh dilem in pomislekov ni več, a sam niti zdaj ne pritisnem kar tako, brez razmisleka,« nadaljuje 56-letnik, ki po profesiji ni fotograf. Občutek za fotografijo moraš imeti v sebi, pove in doda, da ni fotograf tega trenutka, ni mu torej pomembno, ali je viden in opazen danes in zdaj, prav tako ni ljubitelj komercialne fotografije.
Danes živi v Ljubljani, mladost pa je preživel v Kočevju. Osnovno izobrazbo za strojnika je dopolnil z več tečaji za snemalca na nacionalni televiziji. V času vojne za Slovenijo je imel v Kočevju svoj studio za vizualne komunikacije in je s kamero aktivno sodeloval v bojih na kočevsko-ribniškem območju. Takoj po vojni je odšel v Ljubljano, tam opravljal razna dela in se kmalu zaposlil na fakulteti za kemijo kot tehnični sodelavec.
Veliki monoliti velikih umetnikov
Ne mara posegov v fotografijo, sam naredi le minimalistične korekcije, najraje pa ima črno-belo fotografijo. Izpostavi, da ima tudi ta milijon odtenkov. Tudi fotografije spomenikov nastajajo v črno-beli tehniki in le v enem delu leta, saj se je omejil na jesen in zimo. »Najprej sem slikal spomenik v Dražgošah, do kolen sem gazil po snegu. A iz vsake situacije poskušam potegniti največ, kar se da. Zajeti želim portret spomenika v prostoru, ki je že sam neki portret, in vse se mora ujemati: kompozicija, kader, barve, svetloba, sence,« razmišlja in pove, da ga majhni spomeniki ne zanimajo, slika le velike monolite, ki so jih delali veliki umetniki, kiparji in arhitekti, kot so Bogdanović, Živković, Batič in drugi. Ti so v delo dali del sebe, kar je čutiti v mogočnosti, hkrati pa je ob obisku teh spomenikov očitno, da so pri postavitvi sodelovali tudi krajinski arhitekti. V današnjem času zapuščenost daje svojevrstno patino.
Leta 2000 je naredil serijo portretov ljudi v nenavadnih položajih. V ta namen je izdelal napravo, na kateri je človek visel prosto z glavo navzdol, upodobil pa je vsako podrobnost obraza. »Zdaj sem prišel na idejo, da bi te iste ljudi slikal v naravnam položaju, četrt stoletja pozneje. Takrat sem uporabljal analogni fotoaparat, zdaj želim te portrete narediti z isto kamero. To me vleče k razmišljanju, sicer bi kaj lahko ostal v sivi coni udobja,« se nasmeji Ljubljančan.
»Pred štirimi leti so v Sarajevu celo ustanovili zvezo, da bi ohranili te spomenike in jih namenili turističnim ogledom gostov z vsega sveta, zadnji dve leti pa spomenike Jugoslavije tudi oglašujejo, in to na svetovni ravni. Spomeniki stojijo in čakajo vsakega. Saj so že vsi ničkolikokrat poslikani, a sam iščem svoj pogled. Zanima me, kako je spomenik umeščen v prostor, kakšna je barvna figuracija, ne zanima me le pogled mimoidočega. Me pa navdušujejo te monolitne strukture, ki kipijo iz krajine, včasih je pogled res čisto nadrealističen,« razmišlja in doda, da slika z velikoformatnimi kamerami, ki imajo večje senzorje, in tu se pozna tehnološka dovršenost. Fotografije so mehkejše in ostrejše, takšne tudi želi doseči.
Projekta se je lotil že pred covidom, računa pa, da bi ga končal do konca leta, ko bi naredil opus kakšnih 44 spomenikov, poslikal pa jih bo več. Razmišlja, da bo svoja dela predstavil v knjigi, pa verjetno tudi na kakšni razstavi, čeprav nad temi ni najbolj navdušen. Sodeloval je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah, celo v New Yorku in Parizu, za svoja dela pa je bil tudi večkrat nagrajen, na primer na natečaju Slovenija Press Photo in Emzinovem natečaju Fotografija leta. A Alešu je najbolj pomembno, da je fotografija všeč njemu. »Ena vrhunska fotografija mi pomeni veliko več kot sto povprečnih,« poudari in doda, da se s fotografijo ne preživlja, temveč slika zgolj za dušo. Najbolj ga navdihujejo arhitektura, portreti in umestitev nečesa v prostor, izziv pa mu predstavlja tudi režijska fotografija.
