O tatujih in pirsingih
Predvsem poletje je čas, ko je videti polno tatujev. Po wikipediji je tetoviranje trajna telesna poslikava, izdelek se imenuje tatu (angleško tattoo) oziroma tetovaža. Izraz izhaja iz samoanščine – tatau – in pomeni risati oziroma označiti. Ljudje se dandanes tetovirajo iz različnih razlogov, da bi ugajali prijateljem, čutili pripadnost določeni družbi ali verski organizaciji, izkazovali individualnost, izrazili uporništvo in neodvisnost svojega duha. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, med drugim ne priporočajo tetoviranja imen. Veliko je raznih tatu konvencij, na katerih se zbirajo ljubitelji telesnih poslikav, tetovatorji, ti mojstri, pa predstavijo svoje delo in lahko občudujemo njihove vrhunske izdelke.
Kako pa je v jezikovnih priročnikih s samostalniki tetovator, tetover in tatu? V SSKJ2 je tetovator razložen kot strokovnjak za tetovažo, ne najdemo pa tetoverja. Besede tetover ni niti v pravopisu, v slednjem ni nobenega od teh samostalnikov.
V Slovarju novejšega besedja najdemo tetovatorja, ni pa tetoverja. V rabi je pogostejša oblika tetovator.
V priročnikih je navedena samo moška oblika, čeprav je tudi veliko tetovatork oziroma tetoverk. V jeziku se bolj uporablja tetovatorka, tetoverko redkeje zasledimo.
V opisu poklica za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije pa najdemo tetoverja in tetoverko.
Tatuja ni v pravopisu, nanj naletimo v slovarju, prav tako na tattoo, pred njim je slovnični kvalifikator tudi, ki pomeni manj navadno dvojnico. Razložen je kot neizbrisna podoba, znak na koži, ki nastane s tetoviranjem, tetovaža. V pravopisu najdemo tetovažo, poda nam primer odstraniti tetovažo. V SNB najdemo razlago besede tatu in tattoo. V vseh treh pa tetovažo.
Kraj, kjer nastajajo telesne poslikave, so tattoo studii, v njih pa delajo tattoo artisti. Med brskanjem po spletu naletimo tudi na tetovirnico. S knjižnega vidika bi bilo najprimernejše poimenovanje salon za tetovažo.
Kako pa je s piercingom? V SSKJ najdemo piercing, ki nas napoti k pirsingu, torej podomačenemu zapisu, beseda pomeni prebadanje mehkih delov telesa in nameščanje nakita skoznje ter nakit, nameščen na ta način (izvajalci, mojstri pirsinga, pirsing v nosu, popku). Tudi v SNB najdemo pirsing in piercing. Ta izhaja iz angleškega glagola pierce, ki pomeni prebadati. V opisu poklica najdemo izvajalca oziroma izvajalko body piercinga. Eden od predlogov za slovensko poimenovanje nakita v nosu ali popku je prebodek.
Poznana pa je tudi varianta pirs brez angleškega -ing, ki je seveda pogosta v pogovornem jeziku.
Če imate jezikovni problem, nam pišite na lektura@slovenskenovice.si.
Jasmina Zupanc, univ. dipl. slov.
