Občuduje ga tudi monaški dvor
Talentirani pevec iz Idrije me po koncu predavanj na akademiji za glasbo pričaka z nasmehom na obrazu in že od daleč daje vedeti, da je zelo pozitivno naravnana oseba. Tudi glede naše prihodnosti je Žiga optimističen.
»Resnično se veselim, ker smo vedno bolj na zeleni veji, kar se tiče dogodkov, saj se ukrepi sproščajo in se polnijo dvorane. Nismo še tam, kjer smo bili pred korono, vendar smo na zelo dobri poti. Moramo vedeti, da je covid spremenil način življenja.« Oder in nastopanje sta njegov drugi dom, zato je to med epidemijo zelo pogrešal.
»Prav spomnim se, ko sem po enem letu premora znova stopil na oder in sem imel malo treme. Nikoli si nisem mislil, da me bo ta po vseh letih nastopanja kdaj doletela. Ampak po prvi pesmi sem se popolnoma sprostil in užival naprej v nastopu, saj me je publika sprejela z močnim in odprtim aplavzom.«
Glas na prvem mestu
V kratkem sprehodu po ljubljanski tržnici mi da vedeti, da je zadovoljen s svojim življenjem, na pot velikih sprememb pa je zakorakal pred petimi leti, ko je sklenil povsem spremeniti svoj življenjski slog.
»Bilo je tako, da sem imel zelo nizko samopodobo, ker sam sebi nisem bil všeč, in sem si rekel: stop. Začel sem iskati rešitve, kako bom prišel do tega rezultata in spremenil zunanjo podobo. To mi je uspelo tako, da sem začel športati in se zdravo prehranjevati. No, ne bom rekel, da sem bil vedno dosleden, ker kdaj pa kdaj si mora človek privoščiti tudi kaj za dušo,« mi pove z nasmehom, ko se spomni na tisto obdobje, ko mu je uspelo izgubiti 40 kilogramov. »Vsak dan si vzamem vsaj 30 minut za športno aktivnost. To je minimalni čas, ki si ga mora človek vzeti zase. Da zbudi in malce preznoji telo.«
Tudi svoj glas je ves čas vzdrževal v kondiciji.
»Glas je vedno na prvem mestu in kondicija glasu je identična kondiciji športnika, ki jo je treba vsak dan vzdrževati. Moramo vedeti, da so glasilke mišice, in če ne bi peli oziroma vadili, bi prožnost glasilk vedno bolj plahnela – kot bi pri športniku uplahnila mišična masa in posledično kondicija.« Žiga se lahko pohvali z glasom, s kakršnim se rodi le eden na dva milijona moških in mu pravijo kontratenor. Ker mnogi tega ne razumejo, mi laično razloži: »Kontratenor je glas, ki je nekako pet s falzetom, in ta falzet velikokrat slišimo pri kakšnih pevcih rock skupin. Seveda pa je to treba zelo dobro izpopolniti, da lahko potem dobiš naziv kontratenor,« se namuzne.
»Kontratenor se je v baroku pojavil v večini oper, zato se ta glas zdaj sliši le v baročnih in sodobnih operah. V času baroka so to bili kastrati.«
Navdušil Otočane
Ko se usedeva ob Ljubljanici, se ozreva v leto 2013, ko se je širši javnosti predstavil v oddaji Slovenija ima talent in prišel vse do finala. »Joj. To so tako lepi časi. Če pogledam nazaj, sploh nimam besed, kakšen pečat mi je ta oddaja pustila. Izjemno veliko mi je dala in me posledično tudi spravila v svet šova, zvezd in v soje žarometov. Moram reči, da je bilo na začetku malce težko, ker nikogar ne poznaš, ne veš, kdo je kdo, potem pa, ko sem spoznal vse ljudi, novinarje, druge pevske estradnike itd., sem bil navdušen nad tem, kako so prijazni in srčni.«
Leta 2016 je s svojim talentom navdušil tudi Otočane v šovu Britanija ima talent, zatem pa še monaški dvor, na katerem so ga želeli spoznati celo v živo. »Vse to so tako lepi spomini. Moramo vedeti, da so talenti šov, ki prihaja ravno od Otočanov, in britanski talenti so ena a v svetu. V britanskem šovu sem prišel čez štiri kroge, naprej pa ne več, vendar je to tako lepa izkušnja, ki je ne moreš pozabiti. Monaški dvor pa je seveda tudi razred zase. Kdo bi si pred 10 leti mislil, da bom kdaj dobil pismo od monaškega dvora? Nihče.« Žiga meni, da je opera v tujini veliko bolj cenjena in spoštovana kot pri nas.
Začel sem iskati rešitve, kako bom prišel do tega rezultata in spremenil zunanjo podobo.
»Moramo vedeti, da imajo druge države tudi dosti več zgodovine, kar se tiče opere in skladateljev. Vse ima svoje zakonitosti in v tujini se moraš zelo dobro izkazati, da ti odprejo poti. Tudi cene vstopnic za predstave so dosti višje kot pri nas. Seveda pa lahko rečem, da je raven opernega sveta v Sloveniji odlična. Imamo dve operni hiši, ki zelo dobro skrbita za obsežno število raznoraznih predstav.«
Pika na i
Ob pitju kave se pogovoriva o njegovih sanjah, in takrat mi zaupa: »Moja velika želja je, da bi lahko enkrat nastopil z Anno Netrebko ali Elino Garanča. To bi bila tista pika na i v življenju, ki bi se mi lahko zgodila. Verjamem, da je možno, a dajmo času čas.« Do takrat pa bo pridno nastopal na naših odrih.
»Letos pripravljam svoj deseti samostojni koncert s simfoničnim orkestrom Simfonika Vrhnika pod taktirko Marka Fabianija. V načrtu so tudi drugi projekti, in sicer izid nove pesmi, ki jo pripravljava s producentom Alexom Volaskom. Seveda pa tudi kakšno pevsko tekmovanje v tujini,« se nasmehne kontratenorist, ki v prostem času najraje potuje. »To je en tak poseben čas, ko se sprostim in rade volje obiščem kakšna zgodovinska mesta, kjer je veliko videti. Nazadnje sem bil v Trstu, ki je precej blizu naše dežele, in moram reči, da imamo tako zelo lepo mesto z veliko zgodovino praktično pri roki. Z veseljem bom tja šel še kdaj, saj sem zelo užival. Italijani so izredno ljubezniv in gostoljuben narod.«
Nikoli si nisem mislil, da me bo trema po vseh letih nastopanja kdaj doletela.
Za vse Slovence pa ima posebno sporočilo, zato mi, preden ponovno odhiti na nadaljevanje glasbenih predavanj, še pove: »Vsem bi rad sporočil, naj se imajo radi in spoštujejo drug drugega. Tako lepo mi je videti, kako naš slovenski narod skupaj diha, ko gre za šport in tudi za glasbo. Tako je treba naprej. Samo tako bomo dosegli to, kar so bile stoletne sanje Slovencev. Obenem pa bi se rad zahvalil vsem bralcem, ki so najin pogovor prebrali do konca.«