Od sina ji je ostala le psička

Zgodba Lidije Giullatti Bajželj si zasluži uprizoritev na filmskih platnih. Ne v obliki ljubezenske zgodbe s srečnim koncem, temveč trde kriminalke. V Slovenskih novicah smo njeno zgodbo razkrili kakšno leto zatem, ko sta z možem Igorjem svojega 32-letnega sina Andreja Bajžlja prijavila kot pogrešanega.
Na dan Marijinega vnebovzetja leta 2019 je Andrej prišel domov, pustil mami v varstvo psičko Metko in odšel z besedami, da se kmalu vrne. Nikoli več se ni vrnil. Po treh dneh ga je v razpadajočem stanju v avtu na območju, kjer so starši pozneje postavili spomenik, našel njegov oče. Ocena preiskovalcev je bila, da se je predoziral, a ta ne Lidije ne Igorja ni prepričala, kajti toksikološke preiskave prisotnosti psihoaktivnih snovi niso potrdile.
Kup nerešenih dilem
Kot laik težko oporekam njenim navedbam, da policija primera ni želela preiskovati. Pa vendar: policisti niso zavarovali kraja območja, kjer so našli njegovo truplo; na kraj ni prišel preiskovalni sodnik, ker je zdravnica od daleč ocenila, da je bilo predoziranje; ob truplu ni bilo njegovih korekcijskih očal, ki jih je vedno nosil; nikoli niso našli njegovega mobilnega telefona, iz katerega so se brisale fotografije tudi potem, ko je bil že mrtev; telefon se je »premikal« še šest ur po njegovi smrti; čeprav naj bi se predoziral, na injekcijski igli ni bilo Andrejevega DNK, so pa v avtu našli sledi DNK šestih drugih oseb; mamine fotografije s kraja dogodka (ko sta odkrila truplo, ji je mož naročil, naj od daleč naredi čim več fotografij) kažejo drugačno stanje kot fotografije kriminalističnega tehnika. Na njegovi fotografiji je na sliki poleg brizge še alufolija z drogo, na njenih alufolije ni. Izvedela je, da jo je tja položil kriminalist.

In takih nedoslednosti je še veliko; v avtu niso našli Andrejeve bančne izkaznice, potnega lista in računa s Petrola. V avtu ni bilo posode za bencin, ki jo je vzel s seboj, kar se vidi na kameri s Petrola. Na desni roki ni imel več usnjene zapestnice. Sedel je bos brez natikačev. Voznikova vrata so bila deloma zaprta, šipa do konca odprta, gretje v avgustovski vročini do konca vključeno. Bil je brez dokumentov, v njegovi denarnici pa sta bili tuji zdravstvena izkaznica in kartica Slovenskih železnic.
»Sprva sem verjela policiji in organom, da bodo opravili svoje delo. Ničesar niso samoiniciativno raziskovali, prosila sem jih, naj pridobijo telefonske izpiske, naj pridobijo posnetke kamer z bencinske črpalke, kjer je bil tistega usodnega dne sin, pa s parkirišča, prosila, naj zaslišijo osebe, ki bodo povedale, kaj se je pred sinovo smrtjo dejansko dogajalo. Telefonske izpiske je policija pridobila šele po posredovanju po več kot dveh mesecih, ko sva bila pred tem na sestanku pri generalni direktorici policije,« je za našo revijo OnaPlus povedala Lidija.

Zvabil jo je v past
Ker je torej imela občutek, da želijo policisti zadevo pomesti pod preprogo, je na Facebooku ustanovila skupino Pravica za Andreja in še naprej po svojih poteh raziskovala, zakaj je moral umreti njen sin, predvsem pa, kdo je morilec njenega otroka. Prišlo je tako daleč, da se je sestala s človekom, ki jo je zvabil z besedami, da ve, kdo je ubil njenega sina. »Na tem srečanju sem izvedela veliko podrobnosti, kako naj bi sin umrl. Povedano je bilo tako doživeto, s toliko podatki o dogajanju in celo z imeni kriminalistov, ki naj bi vedeli za to, da sem prepričana, da je bila ta oseba ob smrti sina tudi sama prisotna. Prepričevanje je bilo tako intenzivno, da so sprva svoje storitve ponudili za denar, ker pa me to ni zanimalo, so želeli to opraviti kar zastonj in na koncu v obupu še ponujali svoje spolne storitve. Na srečo sem ves pogovor na skrivaj snemala, in čeprav me je bilo zelo strah, je bila moja raziskovalna žilica, predvsem pa ljubezen do sina, močnejša od strahu. Zavedala sem se, da se mi lahko kaj zgodi, zato sem o tem obvestila dve osebi. Navsezadnje je oseba, ki me je vabila na srečanje, pustila tudi elektronske sledi. Takrat sem mislila le na eno: da vse posnamem in to predam naprej,« nam je zaupala sogovornica.
A bila je past, kajti ta oseba je nato zakonca Bajželj prijavila policiji v smislu, da sta bila pripravljena plačati 15.000 evrov neznanima osebama iz Kranja, ki bi ubili morilca njunega sina. »Vse to so bile laži, ki so jih ovaditelji in njihove priče nizali v svoji ovadbi, med preiskavo in med glavno obravnavo, pri čemer pa so svoje zgodbe tudi ves čas spreminjali. Ovaditelji so navedli tudi izmišljene osebe za priče, ki pa me, kot se je izkazalo, sploh niso poznale niti niso vedele nič o tem primeru. Ena od prič sploh ne obstaja. Če je laži preveč, jih je težko uskladiti,« pripoveduje Lidija.
Če je laži preveč, jih je težko uskladiti.
Nedoslednosti med preiskavo
V priporu sta preživela 18 mesecev in nato še štiri mesece v hišnem. Ker tožilstvu ni uspelo dokazati, da sta Bajžljeva najela morilca, ju je sodišče oprostilo. »Sodišče ni moglo odločiti drugače, kot da naju oprosti, saj ne obstaja nič, kar bi naju obremenjevalo. Moj namen je še vedno, da se ponovno odpre primer sinove smrti in da se smrt primerno razišče. Vsa moja nadaljnja dejanja bodo tekla skladno z vsemi pravnimi možnostmi, ki so na voljo,« napoveduje sogovornica.

Njeno prepričanje, da je bil Andrej umorjen, potrjujejo mnenja tujih strokovnjakov, ki sta jih angažirala sama z možem. »Pridobila sem mnenja drugih patologov, obducentov, zdravnikov, policistov, kriminalistov, detektivov, forenzikov, sodnih izvedencev za telekomunikacije in drugih, da je bila med preiskavo in pri obdukciji storjena vrsta nedoslednosti in napak, s čimer izpodbijajo trditve in zaključke policije,« pojasnjuje.
»Teče že šesto leto, odkar sina ni. Bolečina je huda, najbolj za praznike, obletnice. V srcu je praznina. Mislim, da me skupni spomini vlečejo, da grem naprej in da naredim vse, da se razišče njegova smrt in da osebe za to odgovarjajo,« pravi in dodaja, da jo lahko pri iskanju resnice za svojega sina ustavi le smrt. Vse, kar ji je ostalo od Andreja, je psička Metka, ki jo je usodnega dne sin pustil v varstvu »za nekaj ur«.
Slovenski vojski grozi nov val tožb njenih lastnih pripadnikov zaradi neplačevanja. Kaj menite?
- Sramota za vojsko (in državo), da se poskuša izogniti plačilu svojim pripadnikom.
- No, morda je treba prisluhniti tudi SV, ne le sindikatu.
- Se me ne tiče.