Oddaja nebeške vibracije
Ena najboljših in najprepoznavnejših citrark pri nas poletje preživlja v duhu priprav na svoj gala koncert in ob najinem srečanju v Novi Gorici mi Domžalčanka čisto poletno razpoložena razodene: »Poletje imam rada zato, ker grem na morje, kjer imam morske prijatelje, ki so zelo dragoceni, in skupaj preživljamo prosti čas.«
Ker je bila oblečena v zeleno, ki je letos zelo modna, jo povprašam, ali ji je moda blizu, a mi iskreno pove: »Mode ne spremljam preveč, le toliko, da vem, kakšni so trendi. Menim, da mora človek imeti svoj individualni videz.« Odpravili sva se v modni atelje Roka Čibeja, kjer mi razkrije, kaj skupaj pripravljata. »Septembra imam ob 30-letnici umetniškega ustvarjanja koncert v Cankarjevem domu. Po spletu sem si ogledovala razne obleke in salone, pa sem po naključju prišla do Roka. Začutila sem, da je on prava izbira, da mi sešije obleko. Že po telefonu sva se ujela, v živo pa me je navdušil še bolj. Takoj je razumel, kaj potrebujem, ima super ideje.« Seveda me zanima, koliko kreacij bomo lahko videli na njenem gala koncertu. »Za tako priložnost je prav, da so dve, tri obleke, saj gre za šov in ne samo glasbo. Koncert bo snemala tudi TV Slovenija. Nastop vidim kot širšo celoto.« Že zdaj pa se ve, da bo 25. september poln čudovite glasbe, spominov, čustev in glasbenih presežkov z vrhunskimi izvajalci. »Povabila sem odlične goste, in to so: simfonični orkester z dirigentom Patrikom Greblom, Nuška Drašček, Slavko Ivančič, Rok Ferengja, Goran Karan, Elda Viler, Gregor Ravnik, Teja Saksida, Klemen Torkar in Daniel Popović. Koncert bo vodila hči Ana Zupan.«
Pomagala si je sama
Letos je nadvse mladostna Tanja dopolnila 50 let, zato jo nekoliko podrezam. »Ja, vsaka obletnica je neki mejnik, vsaj v psihološkem smislu. Mislim pa, da številka sama zase ne pove vsega. V sebi čutim, da sem še mlada. Poleg osebnih 50 let praznujem še 30 let umetniške kariere. In ugotavljam, da sem prehodila zanimivo pot, da sem lahko ponosna na svoje delo, da sem izoblikovala svoj prepoznavni in edinstveni zven.«
Vsekakor pa nadarjena glasbenica na odru in izza odra izžareva ljubezen. »Verjamem, da so v življenju pomembni upanje, pogum in odpuščanje in seveda ljubezen. Kot pravi pesem: Verjemi v ljubezen, ljubezen je vse, ne živi brez nje … Treba pa je početi zabavne, spodbudne in vznemirljive reči, kam iti, se česa naučiti in si privoščiti malenkosti. Seveda pa je v praksi to včasih precej težko. Pa še to: Bodi dar svetu. V tem stavku vidim sebe. Ena najlepših misli je, da veš, da lahko pomagaš.«
Ko beseda nanese na neljubi koronačas, mi ob pitju kave zaupa: »Med epidemijo, sploh na začetku, sem čutila bivanjsko praznoto, ki je imela name precej neugoden vpliv, in sem tudi precej shujšala. Imela sem občutek, da preživeti tako krizo presega moje zmožnosti. Vendar sem hitro ugotovila: pomagaj si sama, nihče drug ti ne bo pomagal … Ugotovila sem, da ni konec sveta in da je najpomembneje, da sem ostala povezana z družino in prijatelji. Tolažbo sem našla tudi v glasbi.« Ob tem še strne svoje opažanje. »Zdaj vem, kako je pomembno, da lahko delam to, kar rada počnem. Da me igranje na citre in nastopanje osvobajajo. To mi daje občutek varnosti in pomirjenosti. Brez dela ni urnika, ni pripadnosti, ni ustvarjalnosti, ni denarja. Spoznala sem tudi, da moram bolj zaupati lastnim občutkom in zdravi pameti.«
Ne avtomatizmu in površnosti
Njen prvi stik z glasbo sta bili očetova harmonika in harmonika stare mame Metke. Letos se lahko pohvali s 30-letno prisotnostjo na slovenski glasbeni sceni. Ko jo ob obujanju spominov vprašam, kaj jo je v teh letih najbolj zaznamovalo, najprej nekoliko pomisli, nato pa odločno pove: »Da sem prižgala svoj lastni ogenj in svoje sanje uresničujem prek glasbe. Mnogo se je zgodilo v teh letih. Če strnem, je največja pridobitev socialni kapital. Spoznala sem mnogo zanimivih krajev in čudovitih ljudi, ob katerih sem se tudi marsičesa naučila. Spletla sem mnogo znanstev in prijateljstev. So pa bili tudi vzponi in padci,« mi pove brez zadržkov.
»Glasbenik samemu sebi naredi veliko uslugo, če je pri delu iskren in išče zase in za publiko doživljanje nečesa lepega. Sama v svojo blagovno znamko vlagam trideset let in sem pozorna na mnoge podrobnosti. O svojem delu nenehno razmišljam in ga pilim. Pomembno je, da si motiviran, da imaš neko zgodbo, v katero verjameš najprej sam. Na vsak način se je treba izogibati avtomatizmu in površnosti. Ja, obdržati se toliko časa na sceni z inštrumentalno izvedbo obdržati toliko časa na sceni ni mačji kašelj.« Ravno zato poskušam izvedeti, kaj se ji zdi najpomembnejše za uspeh, ki ni samoumeven. »Za uspeh so potrebne določene posameznikove lastnosti. Uspe samo tistim, ki so osebnost. Poleg prijaznosti, nasmeha, motivacije, iskrenega dela sem sodi tudi čustvena inteligenca. Se pa ljudje ne povzpnemo iz nič. Potrebuješ pogum za dolgo pot navzgor. Če želiš, da ti uspe, moraš biti pripravljen, na pravem mestu, ob pravem času. Na koncu je odločilna tudi sreča, da dobiš priložnost; da nekdo prepozna tvoj talent, da te vzljubi občinstvo, ki pride na tvoje koncerte. Vsa ta leta sem trdo delala in imela sem srečo, da sem srečala prave ljudi, ki so mi pomagali na tej poti.«
Tanjina struna
Tanja je prva začela igrati citre v stoje, v zanimivem pogovoru pa se zediniva, da bi morali biti bolj pozorni na citre, saj na neki način izumirajo. »Citre oddajajo nebeške vibracije. Če bi ustvarjalci filmov, reklam in raznih uprizoritev to vedeli, bi jih uporabili. Glasba je sredstvo, s katero ustvarjalci vplivajo na čustva uporabnikov.« Izvem tudi, da si je na citrah omislila dodatno struno. »Leta 1995 je izdelovalec Vinko Novak naredil zame prav posebne citre, ki so morale biti bele. Naročila sem mu še, naj vgradi dodaten vijak za dodatno Tanjino struno. To je dobro premišljena poteza, saj mi ta struna omogoča večji tonski razpon in je kakovostna nadgradnja inštrumenta.«
Ena Tanjinih najljubših točk je filmska skladba Cvetje v jeseni. »Melodija da filmu krono in ga naredi popolnega. Tavčarjeva povest je že sama po sebi enkratna, vendar so prav citre tiste, ki so film naredile popoln. Po 50 letih od nastanka melodije in filma pa v tem trenutku nastaja nova pesem. Že dlje sem si neznansko želela, da bi Matjaž Vlašič napisal melodijo posebej zame. Letos je ideja dozorela in lahko rečem, da nastaja nekaj lepega in veličastnega. Zelo mi je ljuba, ker je bila napisana prav za citre oziroma zame. V njej citre zazvenijo v vsej svoji globini in veličini. Matjaž je res mojstrsko opravil svoje delo. Komaj čakam, da jo bomo jeseni premierno izvedli v Cankarjevem domu,« sklene navdušeno.
