Odrežejo vrvico, prst ali celo glavo
Ahmedabad, glavno mesto indijske zvezne države Gudžarat, je bil v prvi polovici januarja središče zmajarskega sveta, saj tam vsako leto poteka eden največjih, če ne celo največji festival v spuščanju zmajev na svetu, IKF Gudžarat. Ob hindujskem prazniku makara sankranti (astrološko označuje prehod Sonca iz znamenja strelca v kozoroga, op. ur.) nebo nad tem indijskim mestom napolni na milijone zmajev. Med udeleženci letošnjega festivala so bili tudi trije člani zmajarskega društva KAP Jasa iz Ljubljane, o čemer smo poročali v Slovenskih novicah. Žal je tokratni festival zasenčila strašna tragedija.
Domačini jemljejo spuščanje zmajev zares, saj naredijo, zlepijo, sestavijo in preizkusijo dobesedno na milijone zmajev, malih papirnatih umetnin, ki potem ob zori makare sakrantija napolnijo nebo. »A ne gre le za preprosto spuščanje zmajev,« nam je po vrnitvi iz Indije povedal Saša Iskrić, član društva KAP Jasa. »Gre tudi za boj, za pravo zmajsko vojno, v kateri je cilj prerezati vrvico drugega zmaja. In to zares in za vsako ceno: že tedne prej pripravijo posebne vrvice, imenovane mandža, obdelane z naravnim lepilom, pobarvane in posute z zdrobljenim steklom ali podobnim ostrim prahom, da lažje prerežejo nasprotnikovo vrvico, morda celo prst ali glavo.« Ob zori praznika gre ves Ahmedabad na ravne strehe starega dela mesta – in začne se boj. »S streh se proti soncu dvignejo zmaji na kot britev ostrih vrvicah. S spretnimi potegi jih dvigujejo v veter, usmerjajo proti drugim zmajem in poskušajo s svojo vrvico prerezati nasprotnikovo.«
Saša Iskrić ocenjuje, da vsako leto med tednom zmajskega festivala v zvezni državi Gudžarat umre od 5 do 10 ljudi, največ na praznik utarajan, ko cela mesta spuščajo majhne papirnate bojne zmaje s streh. Glavni vzrok poškodb in smrti je padec z višine, ko zmajar med bojem pozabi, da stoji na strehi petnadstropne hiše z nizko ograjo. Zgodi pa se tudi, da se kdo zaplete v vrvico zmaja. Po koncu festivala namreč milijoni zmajev ležijo vsepovsod, njihove vrvice pa visijo s streh in dreves ter prek ulic in cest.
Iskrić nam je še razložil, da v Gudžaratu za boj z zmaji uporabljajo dve vrsti t. i. rezilne vrvice, od katerih je ena v Indiji prepovedana: »Prvi rečejo mandža in je v bistvu bombažna nit (sukanec), premazana z mešanico barve, lepila in fino zmletega stekla, ki poveča trenje, zaradi katerega lažje odreže vrvico nasprotniku. Taka vrvica sicer poreže prste, vendar resne poškodbe težko povzroči, ker se bombaž hitro pretrga. Druga, v Indiji prepovedana vrvica, pa je tanek laks, ki mu pravijo kitajska mandža. Ta vrvica je tanka, ostra in zelo močna. Ko visi čez cesto in vanjo zapelje motorist, se vrvica napne, a ne pretrga – in tako povzroči resne poškodbe, tudi smrtne primere, če laks prereže večjo žilo na vratu.«
Na letošnjem festivalu je bilo več žrtev kitajske mandže, ki je visela čez cesto, vanjo pa so se zapletli ljudje na motorjih in po poročilih tudi majhen otrok, ki je šel peš po ulici. Kljub velikemu trudu policije in oblasti v Gudžaratu še vedno prodajajo to nelegalno kitajsko mandžo, ki poleg ljudi ogroža tudi živali, predvsem ptice. Vsak zmajar, ki da kaj nase, uporablja navaden in neobdelan sukanec ali pa tradicionalno mandžo, ki se hitro strga, ko se kdo zaplete vanjo.
