Orkester na Titaniku je igral do konca
Bilo je prvo potovanje, ki se je končalo tragično: Titanik, ki je bil leta 1912 najbolj luksuzna potniška ladja v zgodovini, je končal na dnu Atlantika. V noči na 15. april je v ledenih vodah umrlo 1517 ljudi od 2223 potnikov in članov posadke. Na Titaniku, ki je 10. aprila 1912 izplul iz Southamptona v južni Angliji in se namenil v ameriški New York (vmes se je ustavil še v Franciji in na Irskem), je bilo tudi najmanj pet slovenskih potnikov, dva, Franc Karun in njegova hči Manca, sta nesrečo preživela.
Lastnica angleške čezoceanske ladje je bila družba White Star Line, zgradili so jo v ladjedelnici Harland and Wolff v Belfastu. Titanik je bil druga od treh sestrskih ladij, ki so imele tistikrat status najrazkošnejših in največjih na svetu. Ladjo, ki je veljala za primer tehnološkega razvoja in napredka takratne družbe, so začeli graditi 31. marca 1909, trup je bil narejen 31. maja 1911, opremljanje je bilo končano 31. marca 1912. Gradilo jo je več kot 3000 delavcev, v 26 mesecih gradnje so utrpeli 264 poškodb, osem jih je med delom umrlo.
Titanik je bil dolg 269 metrov, širok 28 metov in 53 metrov visok, težek 46.328 ton. Njegova največja hitrost je bila 43 kilometrov na uro (23 vozlov). Imela je štiri 19-metrske dimnike, eden ni deloval, dodali so ga, da bi bila ladja videti bolj impresivno. Veljal je za nepotopljivega, saj je bil zgrajen iz 16 vodoodpornih oddelkov, tudi če bi bili poškodovani štirje, bi ostal na gladini. Bil je prva ladja, ki je imela na krovu bazen, telovadnico, turško kopel, knjižnico in igrišče za skvoš in samo 20 reševalnih čolnov. Na ladji je gorelo približno 10 tisoč žarnic, na dan pa so porabili 825 ton premoga.
Grozeče hreščanje iz notranjosti
Bila je nedelja, 14. aprila 1912. Noč je bila jasna brez lune, mrzla, mirna, brez vetra in valov, ki bi pljuskali ob ledene skale in opozarjali posadko na potencialno nevarnost. Ladja je plula prehitro, ko je posadka vendarle zagledala ledeno goro, je bilo prepozno, trk je bil neizbežen; ura je kazala 23.40. Titanik je z bokom podrsal obnjo, da se je po krovu razsul led. Sprva je kazalo, da so imeli srečo, a iz notranjosti ladje je prihajalo grozeče hreščanje, poškodovanih je bilo pet vodoodpornih oddelkov, vanje je vdirala voda.
Noč je bila jasna, brez lune, mrzla, mirna, brez vetra in valov, ki bi pljuskali ob ledene skale in opozarjali posadko na potencialno nevarnost.
Nekaj minut po polnoči je kapitan Edward John Smith ukazal, naj si potniki nadenejo rešilne jopiče in naj začnejo pripravljati rešilne čolne, ladja je oddala klic na pomoč. Rešilnih čolnov je bilo premalo za vse, poleg tega so jih v vodo spuščali napol prazne. Titanik se je čedalje bolj nagibal, voda je segala vse više, pljuskanje se je mešalo z zvoki orkestra, ki je igral brez premora. Ob 2.18 so ugasnile luči, dve minuti pozneje je Titanik potonil, še prej se je razlomil na dvoje, njegov zadnji del se je navpično dvignil iz vode in potem izginil v ledenem morju. Deli ladje, pohištvo, jedilni pribor in osebni predmeti potnikov so bili raztreseni več kot 2,6 kvadratnega kilometra okrog razbitin.
Preživele potnike je rešila britanska Carpathia, ki je iz New Yorka plula proti Reki. Njen kapitan Arthur Rostron, znan pod vzdevkom Električna iskra, je takoj, ko je prejel klic v sili, ladjo obrnil, a je bil 107 km oziroma več kot tri ure stran. Na kraj nesreče je priplul uro potem, ko je Titanik potonil. Za svoje dejanje je bil pozneje večkrat nagrajen.
Nihče od 700 preživelih potnikov s Titanika ne živi več. Zadnja preživela Milvina Dean je umrla 31. maja 2009, stara je bila 97 let. 3800 metrov globoko pod morsko gladino, kjer so našli razbitine Titanika, pa še naprej ostajajo številne skrivnosti.
