Orleki so igrali po celem svetu, radi pa bi igrali tudi v Afriki
Ko so se originalni Zasavci začeli ukvarjati z glasbo, so si želeli najti svoj prostor pod soncem. Niso si mislili, da jih bo pot peljala tudi iz Slovenije. In še najmanj, da bodo nekega dne dobili svojo glasbeno zvrst. Knap'n'rock. Letos praznujejo 35. rojstni dan. In še vedno ga žingajo naokoli, kot pravi pevec Orlekov Vlado Poredoš.
Še malo, pa boste vstopili v srednja leta. Kakšen je recept, da ste že toliko časa skupaj?
Druži nas predvsem ljubezen do glasbe, smo tudi dobri kameradi.
Prihajate iz Prekmurja. Po toliko letih življenja v revirjih me zanima, koliko Zasavca je v vas.
V Zasavju živim že 42 let. Okužil sem se z neozdravljivim knapovskim obešenjaškim humorjem.
Zasavci so znani tudi po kletvicah. Sploh ena izstopa, ponarodela in legendarna je celo onkraj naših meja. Ali sami izustite kakšno močno?
Všeč mi je zasavska proletarska miselnost. Včasih izustim kakšno kletvico, vendar pa tiste legendarne (mat kurba, op. a.) nikoli, ker je rezervirana za avtohtone domorodce. Vsaj jaz tako mislim.
Ste frontman in (so)avtor tekstov. Ti govorijo tudi o rudarstvu in knapih. Kako je pisati o nečem, kar je doma v krajih, iz katerih ne izhajate?
Sem pozoren opazovalec okolice, kjer živim. Ko sem se priselil, me je naravnost šokiralo dejstvo, da sem povsod videl same hribe, škarpe in štenge. Zdaj pa o tem pišem in pojem. (smeh)
Ob omembi vašega imena večina pomisli na skupino Orlek. V Zasavju pa vas poznajo tudi po drugih vlogah. Bili ste denimo občinski svetnik, ste turistični vodnik z licenco in okoljski aktivist.
Občinski svetnik sem še vedno in tudi vse našteto. Poleg tega pa sem kustos v rudarskem muzeju v Kisovcu. To delo me zelo veseli.
Kakšen je vaš pogled na zasavsko regijo, njen položaj in razmere? Kaj bi spremenili v Zasavju oziroma kaj to po vašem mnenju najbolj potrebuje?
Po naravi sem optimist in na Zasavje gledam pozitivno. Ker že dolgo živim tam, sem videl kolaps rudarstva in elektroenergetike. Tisto obdobje je bilo zelo težko, ampak žilavost teh ljudi ni popustila in zdaj se regija vztrajno pobira, razmere se izboljšujejo. Zasavje trenutno najbolj potrebuje enotnost, tako politično kot gospodarsko.
Ko sem vas vprašal o vaših aktivnostih, sem izpustil proizvodnjo piva in vašo lastno znamko. Kako je biti pivovar?
Pivovarstvo smo začasno opustili, ga bomo pa najbrž spet obudili.
Orleki ste letos na novo preoblekli kar več že znanih skladb. Zakaj ste se odločili za to potezo?
Album smo zastavili z nekaj novimi in pa z nekaj že znanimi skladbami, s to razliko, da smo k sodelovanju povabili naše prijatelje. To so Vlado Kreslin, ki bo tudi nastopil z nami v Kinu Šiška, Jernej Dirnbek iz Mi2, Matevž Šalehar - Hamo, Kubanec Ariel Cubria, Maja Predatoria in drugi. Skladbe v novi preobleki zvenijo dobro, saj so povabljeni prijatelji poskrbeli za odlično zvočno kuliso.
Na vašem repertoarju je veliko skladb, tudi ponarodele. Imate najljubšo?
Veseli me, da so jih ljudje začutili in jih vzeli za svoje. Najljubše nimam, ker so vse nastale ob določenem trenutku in z določenim namenom.
Eni vam pravijo stari mački, drugi legende. Kako gledate na take oznake?
O njih ne razmišljam prav veliko, sem pa zelo vesel, da ljudje obiskujejo naše koncerte, z nami pojejo, se veselijo in odhajajo domov zadovoljni.
Niste aktivni le na domačih tleh, veliko ste igrali tudi v tujini. Kateri nastopi so se vam najbolj vtisnili v spomin?
Nastopili smo v Nemčiji, na Poljskem, Madžarskem, v Avstriji, Rusiji, Makedoniji, Bosni, na Hrvaškem, v Aziji, Pakistanu, Avstraliji, na Novi Zelandiji, v Južni Ameriki … Tudi v parlamentu v Bruslju, v Ameriki v znamenitem klubu CBGB, na 2. največjem ameriškem festivalu Music fest, na nemškem festivalu v Rudolstadtu pa smo prodali 10.000 vstopnic. Ta koncert štejemo za najboljšega. Na Kitajskem smo imeli 12 koncertov, tam smo bili dva tedna in praznovali njihovo novo leto.
Skupina ima tudi več zanimivih spominskih znamenj.
Tega je bilo res veliko. Z Dušanom Kastelicem smo denimo ustvarili videospot Perkmandeljc. To je rudarski podzemni škrat, občina pa je v Zagorju postavila njegov kip, na katerem so še verzi pokojnega prijatelja Nandeta Razborška, in še bi lahko našteval.
Nam zaupate kakšno anekdoto oziroma nevsakdanje doživetje?
Teh je za celo knjigo. Na Novi Zelandiji so na koncert prišli tudi pankerji, eden od njih je plesal kar z mavcem na nogi. Predstavljali so nas kot folk punk rock polka bend. V Rusiji so nas na poti domov peljali na napačno letališče. V Urugvaju smo med čakanjem na ladjo, ki je zamujala, koncert organizirali kar v čakalnici. Ko smo šli na prvo ameriško turnejo, pozavnist Ečo na letališču ni našel potnega lista, zato je šel domov. Mi pa na letalo. Kar dolgo smo čakali, čeprav smo bili dogovorjeni, da bo šel na letalo naslednji dan, nato pa nas je pilot obvestil, da čakamo še nekatere potnike. V tistem trenutku sem rekel, da bo na krov prišel tudi Ečo, malce smo se kislo nasmejali, čez minuto ali dve pa je bil z nami. (smeh). Ko smo šli denimo v Pakistan, je kitarist ugotovil, da je doma pozabil kitaro. To je ugotovil med praznjenjem avtobusa na letališču. Poklical je prijatelja in čez eno uro je bila kitara na Brniku.
Za vami je lepa kilometrina, za skupino so imenitni koncerti, potovanja in spomini. Kako boste svojo pot tlakovali naprej?
Nekaj članov se je zamenjalo. Glede na to, da smo že dolgo na sceni, ni to nič nenavadnega. Igrali smo po vsem svetu, le še v Afriki ne. Igrali bomo, dokler bomo imeli voljo in nam bo služilo zdravje. Kaj bi radi še izkusili? Vsekakor Afriko. Naprej pa moramo odigrati koncert v Kinu Šiška.
