Osebno pozna serijskega morilca

Pisatelj kriminalk je postal povsem po naključju. Napisal je zgodbe policijskega inšpektorja Martina Vrenka, ki je postal glavni junak ene najbolj gledanih slovenskih televizijskih produkcij vseh časov. Po izobrazbi je Avgust Demšar s pravim imenom Tomaž Zupančič likovni pedagog. Predava likovno didaktiko in likovno pedagogiko na pedagoški fakulteti v Mariboru. V knjižnicah velja za enega najbolj branih avtorjev pri nas. Meni, da je večina njegovih bralcev žensk.

Tajkun, ki je izšel pred kratkim, je že vaša enajsta knjiga, kajne?

Tako je. Enajsta. Estonia, ki bo zaključila trilogijo Vodnjaki, tj. približno čez dve leti, pa bo dvanajsta.

Trendovsko bi lahko Estonio preimenovali v Ukrajino.

Ne, ne. Bo kar ostalo prvotno ime, saj ne gre za državo, ampak za ladjo.

Vendar ciklusa še ne mislite zaključiti?

Nikakor.

Kriminalke so v Sloveniji, tudi na račun televizijskih serij, postale zelo priljubljene. Se to kaj pozna pri prodaji vaših knjig?

Kar se mojih knjig tiče, niti ne. Že prve so imele naklado med 1000 in 2000 izvodi, kar je za Slovenijo kar veliko. Res pa je, da se moje knjige prodajajo dlje, ker gre za ciklične kriminalke.

Se še vedno prodaja tudi prva serija?

Tako je. Vendar je založba Pivec šla v ponatis. Moje prve knjige so bile izdane pri založbi Sanje. Knjige imajo drugačno naslovnico itd. Pivcem je bilo zanimivo, da bi imeli vse moje knjige in bi jih lahko prodali tudi v tujino. Zame je to velika pohvala, da so knjige, izdane pred 15 leti, ponatisnjene.

Drži, da vas je k pisanju napeljala žena?

Da. Nikoli nisem nič napisal. Niti nisem mislil, da bi pisal, sem pa veliko bral. Vsega. Živel sem s kriminalkami, izmišljal sem si svoje krimi zaplete, a na pisanje nisem niti pomislil. Potem pa sem dobil v roke eno tako res zanič kriminalko, ki je žalila vsa čustva in kršila vsa pravila. Takrat sem rekel: takšno neumnost bi pa še sam znal napisati. Žena je slišala ...

Ste takoj napisali roman ali je ostalo pri par straneh?

Ne, ne. Kar takoj sem napisal celega. V treh tednih. To je Olje na balkonu. Dal sem prebrati svojim ožjim prijateljem. Rekli so, da je v redu, a s to pohvalo nisem bil ravno zadovoljen, zato sem zbral pogum in se obrnil na 15 slovenskih založb.

Odziv pa ni bil ravno pozitiven, mar ne?

Tako je. Večina me je, ko sem povedal, da sem starejši od 40 let, pa da še nisem nikoli nič napisal, zavrnila. Založba Sanje in Mohorjeva družba pa sta zagrabili. Izbral sem Sanje, ker so bile prve.

Ko ste napisali prvo, ste že vedeli, da boste napisal še drugo, ali so vam v založbi to naložili?

Ne, ne. Kar takoj sem že vedel, da bo sledilo nadaljevanje, napisal sem ga v dveh mesecih. Ko sem spisal drugo, pa sem napisal še tretjo knjigo.

Formo za pisanje knjige imate verjetno že v glavi. Se je držite ali jo kršite?

Še vedno sem tradicionalist, ki se drži temeljnih pravil. Podobno je kot pri spreminjanju ustave. Spreminjaš jih s tresočo se roko, manj je vedno več. Ne želim na veliko kršiti pravil.

V vaših romanih so zelo zanimiva imena. Recimo inšpektor Martin Vrenko. Želite biti drugačni ali je to zgolj naključje?

Pri vsem tem se igram, tudi moj psevdonim je nekaj takega. Martin Vrenko je sestavljanka. Poklon dvema literarnima junakoma. Martin je ime kriminalističnega inšpektorja Martina Becka. Vrenko pa izhaja iz imena glavnega junaka Parka Gorkega, kjer nastopa Arkadij Renko. Iz Renko je torej nastal Vrenko.

Ustvarjate pod psevdonimom. Mnogi pa bi si želeli biti kot vi, priljubljeni, cenjeni in prepoznavni. Zase pravite, da ste neopazen fantomski tip.

Vse je igra asociacij. Ko smo se spravili izdajati prvi roman, sem rekel založnikom, da bi se malo pohecali, pa bi se jaz podpisal s psevdonimom. Vsi veliki pisci kriminalk so to počeli.

Kaj pomeni Avgust Demšar?

Avgust je po prvem literarnem detektivu Augustu Dupinu, Demšar pa je babičin dekliški priimek. Po drugi strani pa mi psevdonim v času te razgaljenosti na družabnih omrežjih ustreza. Ker želim sporočiti, da sem to jaz. Razumem javno podobo. Preveč pa ne hlepim po tem.

Dario Varga, igralec, ki igra Martina Vrenka, vam je med raziskovanjem likov rekel, da bi bilo najbolje, da kar vi odigrate Vrenka.

V vsakem glavnem liku je vsaj 50 odstotkov avtorja. Vrenko mi je karakterno podoben in ima podobne poglede na svet. S svojimi liki živim, jih popisujem in si delam zapiske, da česa ne zamešam ali napišem kaj očitno narobe. Snov črpam tudi iz vsakdanjega življenja.

Pa si zapiske shranjujete na računalnik, kako si probleme vizualizirate?

Po izobrazbi sem likovnik. Moram videti diagrame, časovne premice. Za vsakega od svojih junakov imam datoteko, ki je popisana v nulo. Ko pišem knjigo v dialogu, prestopim v način razmišljanja.

Kdo je napisal geslo v wikipediji, ki vas opisuje?

Nekaj sem sam, potem pa se je vključil literarni kritik Miran Hladnik, ki je s študenti razvijal wikipedijo. Sam le pogledam in popravim, če je kaj narobe.

Serija Primeri inšpektorja Vrenka je postala najbolj gledana v zgodovini slovenske televizije po letu 1991. Ste to pričakovali?

Nisem. Velika trema je bila, ko se je snemalo in pripravljalo. Na snemanjih sem bil dvakrat, saj sem hitro ugotovil, da z mano nimajo kaj početi in sem jim le v napoto.

Na policah je Tajkun, prihaja Estonia. FOTOGRAFIJI: Marko Pigac

Kaj občutite ob uspehu?

Absolutno mi paše. Pa ne da bi se počutil pametnejšega ali večvrednega, vsekakor pa lažje pišem knjige – zaradi interesa založb in bralstva. Pa tudi RTV-ja. Zdaj snemajo drugo sezono. Začutil sem, da RTV zanimajo številke, ki bi napovedale nadaljevanje. Vendarle so dali 850.000 evrov za serijo, zato gledanost šteje. Če bo šlo tako naprej, tretja sezona ne bo vprašljiva.

Se pravi, da boste v tem primeru Vrenka izčrpali in boste morali napisati televizijsko različico?

Knjige bom izčrpal zagotovo, saj bo zajetih vseh šest. Idej pa ne.

Ali obstaja ideja, da bi napisali scenarij za film?

To je projekt, ki je že dolgo v igri. Moj drugi junak je Miloš. Zanj je že napisan scenarij za celovečerni film. Napisan je bil skupaj z Borisom Jurjaševičem, režiserjem. Letos je bil že drugič zavrnjen na razpisu filmskega sklada. Producenta že imamo, scenarij je dober. Gre za klasično kriminalko v Mariboru. Na Ljubljanski ulici.

Vaše kriminalke so zgodbe za Slovenske novice, a nekateri bralci niso ravno navdušeni nad krvjo v serijah.

Kriminalke se ukvarjajo s kriminalom, ta pa spada v tako imenovani rumeni tisk. Kar se tiče mojih kriminalk, truplo mora biti, saj je to resen zločin, zaradi katerega se splača brati in sestaviti zapleteno zgodbo.

Delujete kot zelo miroljuben človek.

Res je. Renato Bratkovič, pisateljski kolega, pravi, da smo pisci kriminalk in noira ljudje, ki niti muhi ne bi storili zlega. Včasih me sprašujejo o kriminalu v Sloveniji. Nič si ne mislim, ker nimam pojma.

Vaša zadnja serija Vodnjaki (Cerkev, Tajkun in Estonia) opisuje nam bližnje vsebine. Bomo lahko v prihodnosti prebrali kaj še bolj konkretnega? Recimo o določenih politikih, podjetnikih, ki so neposredno vpleteni v kriminal?

Neposredno nočem biti aktualen in navezan na svinjarije. Pri Cerkvi me je motilo, da se nič več ne govori o veliki svinjariji, ki si jo je privoščila Mariborska nadškofija, ko gre za 800 milijonov evrov, kar bi pomenilo osemletni proračun Mestne občine Maribor. To sem omenil v kriminalki in dal v neko povezavo.

Kje iščete značaj posameznikov v kriminalki?

Motivacije storilcev vedno iščem v psihologiji vsakega posameznika. Njegovih travmah, frustracijah, mladostnih travmatičnih zadevah.

Pri pisanju morate paziti. Forenzika, kriminalistika, patologija, pa še kaj vam ne sme biti tuje.

Pisatelji v Sloveniji smo one man band. To pomeni, da si ne moremo privoščiti nikogar dodatnega, ki bi nam pisal detajle. Zato smo prepuščeni sami sebi. Danes je gradivo oddaljeno z enim klikom na spletu. Učbenik kriminalistike sem fotokopiral in ga imam vedno pred seboj, takisto kazenski zakonik. Fakte poskušam tako napisati, da so prepričljivi in jim verjame 99 ali več odstotkov bralcev. V podrobnosti pa se preprosto ne spuščam.

V vsakem glavnem liku je vsaj 50-odstotkov avtorja, meni Avgust Demšar.

Ste Daria Vargo za inšpektorja Vrenka izbrali vi?

Ne. Tisti, ki da denar, tj. producent (RTV), uredništvo igranega programa in Jani Virk kot glavni urednik to odpeljejo v svojo smer.

Pa ste bili takoj zadovoljni z njim?

Da. Ko smo iskali glavnega junaka, to je bilo malo po predvajanju serije Jezero, je bilo treba najti nekoga, ki ni v tisti seriji, ki je pobrala ogromno igralcev, da se ne bi prekrivali.

Varga je hitro postal Vrenko. Mislim, da ga tako kličejo tudi ljudje na cesti.

Ko sva se prvič dobila za debato o liku, je bil zelo motiviran. Videl je svojega junaka, imel je svoje ideje. Šel je svojo pot in rezultat je vrhunski.

Obstaja možnost, da bi vidva s Tadejem Golobom (avtor kriminalk o Tarasu Birsi) združila moči? Da bi se Vrenko in Birsa srečala, sodelovala?

Tadej je malo mlajši od mene in izhaja iz našega okolja, točneje iz Lenarta. Čeprav je naturaliziran Ljubljančan. Oba sva toliko individualna, da bi skupaj težko pisala. Se bo pa v prihodnje, ker oba nameravava nadaljevati, morebiti celo zgodilo, da se bosta vsaj srečala. Če bosta šla balinat skupaj, ne bo nič hudega (smeh).

Pa sta se o tem že pogovarjala?

Ne nekem srečanju sva se malo pošalila na ta račun.

Kdaj bo kakšna ženska inšpektorica glavna?

To me veliko ljudi sprašuje. Ne vem, ali bi si upal iti toliko v detajle, da bi jo ustvaril in nanjo obesil zgodbo.

V Sloveniji imamo kar veliko znanih morilcev, ki bi lahko imeli vsak svojo zgodbo. Vas pritegnejo, da bi jih kdaj uporabili v svojih zgodbah? Trobec, Krambergerjev morilec Peter Rotar, pa še kdo.

Konkretno se na posamezno osebo ne bi navezoval. Zanima me fenomen, o tem razmišljam sam pri sebi. Osebno poznam serijskega morilca, ki je fajn človek, svoje je odsedel, zelo dober amaterski slikar. Ampak da bi se konkretno z njim povezal, to pa ne bi. Imam se za literata, ki živi v izmišljenem svetu.

V okviru evropskega projekta za vključevanje prestopnikov v družbo ste bili v zaporu, kjer ste brali zapornikom. Kako ste jih videli?

O njihovi zgodovini nisem vedel nič. Pogovarjali smo se zgolj o kriminalkah. Zmotilo jih je le, da jih na koncu vse polovijo.

Zapore ste spoznali. Na patologiji ste že bili ali na policiji?

Ne, imam pa zvezo in bom šel malo pogledat. Med kriminalisti v Mariboru še tudi nisem bil, sem pa zapisal v enem romanu v uvodu, da se držim geografskih značilnosti Maribora, čim pa prestopimo vrata policije, se začne moja domišljija.

Vas kaj druži z Agatho Christie?

Veliko stvari. Le dohiteti mi je ne bo uspelo. Saj bom prej umrl.

Kdo je vaš najljubši detektiv?

To je detektivka Lisbeth Salander. Hekerica. Junakinja trilogije Milenium Stiega Larssona.