Ostržek in fašizem
Pa smo ga dočakali. Novega Ostržka namreč, ki so ga tako pompozno napovedovali in za katerega smo upali, da bo izpolnil vsa (precej visoka) pričakovanja. Stop motion animacija s polnim izvirnim imenom Guillermo del Toro's Pinocchio je luč sveta ugledala na pretočni platformi Netflix in že navdušuje gledalke ter gledalce po svetu. Nova filmska priredba zgodbe o znameniti leseni lutki je delo režiserjev Guillerma del Tora in Marka Gustafsona. Prvi, sicer avtor uspešnic, kot sta Panov labirint in Oblika vode, je za novega Ostržka napisal tudi scenarij oziroma zgodbo. Glasove so likom posodili številni hollywoodski zvezdniki in zvezdnice, kot so Ewan McGregor, John Turturro, Cate Blanchett, David Bradley, Ron Perlman, Christoph Waltz in Tilda Swinton.
Zgodba tokrat morda ni ravno primerna za otroke, temveč je bolj namenjena odraslim, saj bi jo lahko označili za mračnjaško in politično. Kar seveda ne pomeni, da ni dobra - ravno nasprotno - scenarij je provokativen, njegova družbeno-kritična sporočilnost pa je za današnji čas še posebej aktualna, čeprav je zgodba postavljena v 30. leta prejšnjega stoletja oziroma v Italijo v čas fašističnega diktatorja Benita Mussolinija. Dobili smo Ostržka, ki je neprilagojen, drugačen, (preveč) radoveden, (preveč) zaupljiv in celo disidentski, zaradi česar ga opazi tudi oblast (najprej cerkvena, nato vaška, kasneje pa tudi državna) in ga želi ukrotiti, prezgojiti in nenazadnje tudi izkoristiti v svoj prid. Njegovo posebnost želijo fašisti pravzaprav uporabiti kot orožje proti »sovražniku«.
A del Torov Ostržek ni zgolj pripoved o dobrem in zlu, o vojni ter o tem, da ima laž dolg nos, temveč tudi o odnosih staršev do otrok. O pretirani (že mestoma toksični) navezanosti očeta na sina, ki prvega stane ljubezni do sebe, svojega dela in preostale družbe. Pa tudi o svobodi otrok, ki so nenazadnje tudi ljudje (četudi v tem primeru v obliki lesene lutke, a nič manj žive in ujete v pravila ter zakone odraslih) in ne zgolj stroji za izpolnjevanje (izgubljenih) sanj staršev.
Najnovejši Ostržek je obenem tudi vizualni presežek, daleč od večini najbolj znane Disneyjeve podobe, ki je luč sveta ugledala leta 1940. Prav slednjo imamo pred očmi vse pretekle generacije, ki nas je vsaj deloma vzgajala televizija, torej od baby boomerjev do milenijcev.
Po ogledu del Torovega Ostržka boste na lesenega dečka, ki mu ob lažeh (z)raste nos, za vedno spremenili pogled. In nič se ne bojte, da bi vam morda film priskutil klasično pravljico, saj je ta ekranizirana oda antifašizmu hkrati tudi hvalnica življenju in svobodi. Ogled priporočamo, ne bo vam žal.
