Osvajal osemtisočake in iskal jetija
Le dobra dva tedna pred svojim 78. rojstnim dnevom se je alpinist Reinhold Messner odpravil na zadnjo odpravo v življenju, kot jo je sam imenoval, ki ga bo vodila v mesta, iz katerih so vrhunski plezalci svetovnega kova odhajali na najdrznejše alpinistične ture. Prva postaja njegove ekspedicije je Ljubljana, kjer bo prve štiri septembrske dni v Cankarjevem domu predaval o hribovskih in naravovarstvenih izkušnjah ter predstavil več svojih dokumentarnih filmov.
Ve se, kdo je ta mož, ki je za nekatere največji alpinist vseh časov, celo večji od prvega zmagovalca najvišje gore na svetu, Novozelandca Edmunda Hillaryja, ali Avstrijca Hermanna Buhla, Messnerjevega vzornika. Ta mož, Reinhold Andreas Messner, se je rodil v znamenju device 17. septembra 1944 v učiteljski družini v Brixnu na Južnem Tirolskem kot drugi od osmih bratov, ima pa še mlajšo sestro. Že kot 12-letni fant je z očetom, zaljubljenim v gore, odšel na prvo plezalno turo, kot 19-letni mladenič pa je v domačih gorah preplezal prvo smer šeste, tiste čase najvišje težavnostne stopnje.
Plaz odnesel njegovega brata
Prav tako pri devetnajstih je končal gimnazijo, mature pa ni opravil niti v spomladanskem niti v jesenskem roku, ampak zasebno šele naslednje leto in se leta 1968 kot študent gradbeništva vpisal na univerzo v Padovi. Študij ga je zanimal bistveno manj kot plezanje, zato se je že leto pozneje z veseljem odzval vabilu na odpravo v Ande, še leto pozneje pa na osemtisočaka Nanga Parbat, kamor je odšel z bratom Güntherjem. Tja ni šel, kot pravi v avtobiografiji, da bi kot tretji dosegel vrh; Rupalska stena, najtežja na svetu, je bila izziv. To so tri Eigerjeve stene druga vrh druge, poseben čar pa daje tej 4500 metrov visoki steni, o kateri je Hermann Buhl dejal, da je ne bo nikoli nihče preplezal, še velika nadmorska višina. Na odpravi se je Reinhold v nepredvidljivem vremenu odločil iz zadnjega višinskega tabora sam plezati na vrh, a je med vzponom opazil, da mu sledi brat Günther. Skupaj sta prišla na vrh, med vračanjem, ko je Reinhold iskal možno smer za sestop, pa je brata z gore pometel plaz. Reinhold se je sam vrnil v bazni tabor, kjer so se že odpravljali v dolino, saj je bil vodja odprave prepričan, da sta oba umrla na gori. Po vrnitvi domov so mu v Innsbrucku amputirali sedem zmrznjenih prstov na nogah, še dolga leta pa je bil deležen očitkov, da naj bi v negotovih okoliščinah zapustil brata.
Prerokovali so mu, da ne bo nikoli več plezal, a se je jeseni leta 1971 odpravil iskat Güntherja. Ob vznožju stene, na Diamirskem ledeniku, kjer se ustavijo vsi plazovi, ga po dolgotrajnem iskanju ni našel. Šele leta 2000 so tam nekje odkrili človeško kost, za katero so sodni medicinci ugotovili, da je Güntherjeva, leta 2005 pa so našli še druge njegove posmrtne ostanke in jih ob prisotnosti njegovih sorodnikov pokopali pod Diamirsko steno.
V strahu pred kitajskimi vojaki
Napovedi hribovskih šlogarjev iz leta 1970 se torej niso uresničile. V naslednjih letih je Reinhold kot prvi na svetu priplezal na vrhove vseh 14 osemtisočakov, kolikor jih je na našem planetu. Leta 1975 je s soplezalcem Petrom Habelerjem brez uporabe dodatnega kisika, fiksnih vrvi v steni, višinskih taborov, brez višinskih nosačev in vsakršnih stikov z zunanjim svetom, na alpski način torej, priplezal na vrh 8068 metrov visokega Hidden Peaka in vzpon popisal v knjigi Izzivanje. Osmega maja 1978 je alpinističnemu svetu zastal dih, ko je z istim soplezalcem stopil na najvišjo goro sveta, 8848 metrov visoki Mount Everest, ne da bi oba na celotni turi uporabila dodatni kisik, kar je predstavil v knjigi Everest – odprava v skrajnost. Le dve leti pozneje se je še sam, brez vsakršnega spremstva, povzpel na najvišjo goro sveta, leta 1982 pa je priplezal na vrhove kar treh osemtisočakov, na Kangčendzengo (8598 m), Gašerbrum II (8035 m) in Broad Peak (8048 m). Brez kisikove maske na obrazu in »brez vseh drugih tehničnih zvijač« se je v naslednjih letih povzpel še na vse preostale osemtisočake. Tiste čase je napisal, da je davno pred tem hotel priplezati zelo visoko, da bi zelo globoko pogledal vase. In ko so ga nekoč vprašali, kolikokrat je bil v življenju v smrtni nevarnosti, je odgovoril, da ne prav pogosto, morda stokrat.
Z leti so se nehali njegovi vrhunski alpinistični dosežki, nadomestile pa so jih drugačne pustolovščine, brez katerih Messner pač ne more. Po Himalaji, v Nepalu in Ladaku, Butanu, Baltistanu in severni Indiji, po prepovedanih predelih Tibeta, kjer je bil v neprestanem strahu pred kitajskimi mejnimi vojaki, je iskal snežnega človeka, o čemer je napisal knjigo Jeti, legenda in resničnost. Nemirni duh ga je vodil z enega konca Butana na drugega, leta 1986 je prišel na najvišji vrh Antarktike, 4897 metrov visoki Mount Vinson, in s tem končal vzpone na najvišje vrhove vseh celin. Peš je na 2800 kilometrov dolgi poti s sopotnikom Arvedom Fuchsom v letih 1989 in 1990 čez južni tečaj prečil Antarktiko, leta 1992 je šel z juga na sever čez puščavo Takla Makan, leta 1993 pa je z bratom Hubertom po diagonali na 2200 kilometrov dolgi poti prepešačil Grenlandijo.
Postal je graščak
Leta 1983 je kupil propadajoči tisočletni grad Juval pri Meranu na Južnem Tirolskem, ga obnovil in v njem uredil svoj prvi gorniški muzej, v katerem so zbrane z gorami povezane umetnine z vseh celin. V njegovem drugem muzeju v gradu Sigmundskron pri Bolzanu je v šestih stolpih na ogled gradivo o znamenitih gorah in človekovih prvih vzponih nanje. Njegov muzej Ortles pod najvišjo južnotirolsko goro, 3905 metrov visokim Ortlerjem, je posvečen ledenikom, na 2181 metrov visokem Monte Rite v osrčju Dolomitov je v Messnerjevem muzeju vse v znamenju vrhunskih plezanj v Dolomitih in v skalah na splošno, muzej v gradu Bruneck v Pustriški dolini je posvečen gorskim ljudstvom po svetu, Šerpam, Tibetancem, Hunzam in Mongolom. Messnerjev muzej čisto na vrhu 2275 metrov visokega Kronplatza (ta je pozimi tudi Slovencem dobro znano smučišče, v drugih letnih časih pa zahteven kolesarski cilj) je posvečen zgodovini »kraljevske panoge gorništva«, tradicionalnemu alpinizmu. V njem je avtor zbral nekatere po lastnem mnenju največje dosežke te dejavnosti od vzponov v Dolomitih do plezanja v največjih stenah in na najvišje vrhove Himalaje. Ko so ga ob odprtju pred približno pol desetletja vprašali, ali se bo odločil še za sedmega, ker da je sedem magično število, je odgovoril: »Kot je bilo še nedavno v alpinizmu šest težavnostnih stopenj, naj bo to moj zadnji muzej, posvečen goram.«
Ve se, da je bil ob vseh teh dejavnostih od leta 1999 do 2004 poslanec italijanskih Zelenih v Evropskem parlamentu in da je napisal desetine knjig, tudi o največjih ženskih alpinističnih podvigih On top, manj pa je znanega o njegovem čisto zasebnem življenju. V avtobiografiji Moje življenje na skrajnih mejah, ki je v založbi Piper iz Münchna izšla že v dvanajstih ponatisih, prevedena pa je tudi v slovenščino, je na kratko spregovoril o dekletih. Povedal je, da je njegovo domišljijo veliko bolj vzburjala osvojitev nove smeri v gori kot dekleta. »Spal sem z nekaj puncami,« pravi, »vendar ni bila nobena od teh zvez tako resna, da bi se odpovedal svoji fanatični navezanosti na skalo.«
A je zdaj že tretjič poročen in ima štiri otroke. Prvič se je poročil leta 1972 z nemško novinarko Uschi Demeter in se pet let pozneje ločil. Nedolgo zatem se je spoprijateljil s kanadsko fotografinjo Neno Holguin in leta 1981 se jima je rodila hčerka Layla. Avgusta leta 2009 se je pri 64 letih skrivaj poročil s tekstilno oblikovalko Sabine Eve Stehle z Dunaja, s katero ima tri otroke, a se je po desetletju zakona ločil. Samski je zdržal le dve leti, maja lani se je poročil s 35 let mlajšo 42-letno Diane Schumacher, Luksemburžanko, rojeno v Monaku, ki ima iz prejšnjega zakona 14-letnega sina in je zdaj graščakinja na gradu Juval.
