Paličnjak, nezahteven prvi hišni ljubljenček

V marsikaterem vrtcu ali šoli se otroci med igro oziroma pri pouku biologije spoznajo tudi z živimi živalcami, zelo pogosti so zlasti paličnjaki. In te male žuželke so prva žival, ki jo hočejo otroci imeti tudi doma. Večina se jih čez čas naveliča in hočejo zahtevnejšo, denimo hrčka, morskega prašička, psa ali mačko, se pa najdejo navdušenci, ki paličnjake obdržijo desetletja.
Ljubljanska družina Matoz je prve dobila od družinske prijateljice, ta pa od šolske biologinje. V svojem domu jih imajo že več kot 27 let. Ker se na leto običajno izležejo štiri generacije, so jih imeli že več kot sto, posameznih pa na tisoče. Ves čas imajo le vietnamske paličnjake (Medauroidea extradentata), ki sicer žive v grmovju v azijskih gozdovih, kjer so težko opazni, saj so podolgovati in podobni vejicam, njihova barva pa se zaradi sposobnosti posnemanja skoraj povsem zlije z okolico.
 

Nezahtevna žival

Stroškov za vzdrževanje paličnjakov, razen začetnega nakupa plastičnega vivarija, ni. Vanj nasuješ le malo drobnega gramoza, ki ga prekriješ s peskom in šotasto zemljo, na koncu pa s plastjo mahu. Podobno kot drugi paličnjaki, največ jih živi v tropskih krajih, se tudi vietnamski večinoma razmnožujejo nespolno (partenogeneza). To pomeni, da za razmnoževanje niso potrebni samci, saj samičke same nadaljujejo vrsto. Še največ začetnega opravka imaš s tem, da ugotoviš, katera rastlinska hrana jim najbolj tekne. Ko so Matozovi dobili prve primerke, so jih sprva hranili le s fikusom sorte benjamin. Ker je bilo do njega težko priti, so tu pa tam oskubli fikus v javnih prostorih. Potem so jim dajali brezovo listje, a pozimi tega ni. Na koncu so odkrili, da jim najbolj tekne listje robid. Tako je bila prehranska težava rešena, saj se do zadostnih količin tega listja da priti vse leto. Poleti za poslastico dobijo tudi sveže malinove liste z domačega vrta.



Vejice z listi jim zataknejo v ozke kozarce, polne vode, tako da so dlje sveži, z vodo pa redno popršijo vse liste in cel vivarij, tako da imajo paličnjaki občutek tropskega gozda. Ker jih hranijo enkrat na teden, nimajo niti težav z odhodom na dopust. Ne smemo pa pozabiti, da paličnjaki, ki zrastejo do 10 centimetrov v dolžino (največji na svetu tudi 56), potrebujejo dovolj prostora za levitev. Se pa včasih zgodi, da kakšen ostane tudi brez katere od okončin (imajo šest nog). Pri Matozovih se je pred leti enemu revežu primerilo, da je ostal brez vseh in ni mogel do hrane in vzeli so ga s sabo na dopust, kjer so ga vsak dan pitali s svežim listjem.
 

Požeruhi

Če je veliko hrane, se vietnamski paličnjaki močno namnožijo. Naenkrat jih je lahko po več sto. Če so dlje v bližini zelenega listja, postanejo zeleni, sicer so večinoma rjave, zemlji podobne barve. Ko Slovenija še ni bila v Evropski uniji in v okovih njenih strogih zakonov, so preveč namnožene paličnjake dostavljali v ljubljanski živalski vrt, kjer so bili za hrano raznim ptičem in malim plazilcem. Po novih predpisih to že vrsto let ni več mogoče, saj bi morali imeti status rejcev. Občasno jih po deset komu oddajo, a velikega zanimanja zanje ni.



Paličnjaki imajo radi mir in zato se z njimi ne ukvarjajo veliko, vivarija ne brišejo in ne čistijo nikoli do konca, saj so v kompostnih tleh jajčeca, ki bi jih s tem uničili. Jajčeca so podobna drekcem insektov. Zgodilo se jim je, da so prišli z dopusta in ni bilo videti nobenega živega več, a ko so navlažili in vanj dali nekaj vejic svežih listov, so se že čez dan ali dva kot po čudežu pojavili mini paličnjaki. Vietnamski paličnjaki so sicer odlična terapija za tiste, ki se jim upirajo insekti. Res niso najbolj simpatični in jih je težko božati, ker so bolj trnjavi, a so zabavni. So odlični plezalci, in če splezajo na roko in pihneš vanje, se bodo začeli gugati kot vejice v vetru. Zdi se, kot da plešejo. Če pobliže pogledaš njihovo glavo, so videti kot bitja iz vesolja, njihov sistem zobatih klešč pa je res narejen le za žretje.