Papež je grešnik, pravi

Če želimo živeti srečno življenje, ga velja povezati s ciljem, ne z ljudmi ali stvarmi. Namen našega življenja je biti srečen. Če bi bilo življenje predvidljivo, ne bi več bilo življenje in bi bilo brez okusa. Živimo samo enkrat, ampak če to počnemo prav, je enkrat dovolj. Življenje je tisto, kar se zgodi, ko je človek zaposlen z drugimi načrti. Radovednost do življenja v vseh njegovih vidikih je še vedno skrivnost velikih ustvarjalnih ljudi. Življenje ni problem, ki ga je treba rešiti, ampak resničnost, ki jo je treba izkusiti. Živeti velja za vsako sekundo, in to brez oklevanja.

Kako lepe misli; avtorji so (in so bili) sami veliki, pomembni in uspešni ljudje.

Kljub temu da v njih ne gre za reklamo za optimizem in da bolj svarijo pred našo neumnostjo, bi človek pomislil, da so z drugega planeta. Na našem je bolj tako, da se za časa naše registracije na planetu tega ne zavedamo in da nam to povedo na grobu, če se že ravno komu namesto o svojem ljubi razmišljati o življenju drugega, ki je že mrtev. Hecno je mrtvega učiti, kako je po vsem v življenju biti mrtev, če si sam živ in vidiš smrt le od zunaj, a ne.

Itak mislim, da bi si moral poslovilni govor vsak napisati sam, pa tudi publiko bi si moral sam izbrati, saj je jako čudno, da ti pridejo na grob ljudje, ki jih nisi poznal, če pa že, veš, da niso prišli potočit solze žalosti, pač pa sreče.

Nekateri hodijo na pogrebe tudi zato, ker so osamljeni, na pogrebu pa vedno srečaš koga, ki ga poznaš ali se tam dolgočasi in se je v procesiji na oni svet pripravljen pogovarjati o čemer koli, le o življenju ne. O smrti pa toliko, kot se ga ne tiče, se pravi, da na temo smrti prvovozečega v koloni.

Zadnja vožnja je k sreči lahko brez šoferskega izpita in to se mi zdi lepa gesta, saj včasih umre tudi kdo, ki so mu izpit vzeli, ker sicer ni pil, a je bil prestar. Jasno je, da je včasih kakšna vožnja tudi v nasprotju z veljavno zakonodajo, kot se je že zgodilo v Sloveniji, in vozijo napačnega človeka. No, to nekako lahko priključimo napakam, ki jih poznamo kot zaključna dela v zdravstvu.

Ko iščemo misli o smrti, je največja težava, da so avtorji skoraj vseh še vedno živi. Se pravi: amaterski pristop. Bolj hecna je podobnost med porokami in pogrebi. Na poroki ti starejši ljudje privoščljivo rečejo ti si naslednji in se režijo kot nori, tebe pa to spravlja v smrtni strah. Najbolje jim vrneš ob srečanju na pogrebu znanca in jim rečeš ti si naslednji. Takrat se ne smejejo več. Čeprav je tudi smrt lahko veliko bolj naraven zakon kot zakonska zveza, ker imajo nekateri pekel že na Zemlji in ne le na drugem svetu.

Ljudje si seveda ne želimo umreti in le težko razumemo tiste, ki si to želijo, a jim ne uspe. Živi ljudje si seveda niti malo ne želimo, da bi nam pokojni pisali iz groba, in najboljša literatura je za nas ugodno zapisana pokojnikova volja v oporoki. Še zlasti če je namesto z besedami napisana z ustreznim zaporedjem številk. Itak, da nikjer ne spoznaš svojega bližnjega tako kot na zapuščinski razpravi. Tam je precej drugače, kot o bližnjem piše v Bibliji: »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.« In: »Spoštuj očeta in mater! In ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!«

Po zapuščinski razpravi namreč svojega bližnjega sovražijo kot svojega sovražnika. In včasih ljudje pokojne matere in očeta ne spoštujejo več, prej bližnji pa izginejo z ekrana. Takrat človeku postane jasno, da je edini človek, brez katerega na tem svetu ne bi mogel, le on sam. V bistvu te prisilijo, da si egoist, če pa že to ne, pa vsaj, da si neke vrste sebičnež.

Sebičnost, pravijo, ni živeti, kot si nekdo želi živeti, pač pa zahtevati od drugih, da živijo, kot si sam želi živeti. Ni lepo, a je praktično, če uspe. In v plemeniti nasvet velja prebrati misel, da se ne žrtvujete preveč, kajti če se boste, ne boste imeli več ničesar dati in nikomur ne bo mar za vas.

No, Bog vse vidi in nekaj od tega je v Svetem pismu in tam nas popipsajo, da je sebičnost odnos, ko skrbimo za lastne interese nad interesi drugih. Sveto pismo svetuje, naj »ničesar ne delamo iz sebičnosti ali iz praznega napuha, ampak v ponižnosti imejte drug drugega za pomembnejšega od sebe; ne pazite le na svoje osebne interese, ampak tudi na interese drugih«.

Ponovno eno besedilo, ki ga večina kandidatov za novega prezidentko ali prezidenta države ne bo nikoli prebrala, pa tudi če bi ga, bi ga ne razumela. Ampak, ni se za sekirat'. Papež Frančišek je lepo priznal, zase: »Grešnik sem. To je najbolj natančna definicija. To ni oblika govora, literarna zvrst. Jaz sem grešnik.«

Skratka, kdor dela, ta greši, analogno, če ne delate nič, ne morete grešiti, kar pomeni, da na zavodu za zaposlovanje ni tako zelo slabo, če se dobro zmenite, da vas ne kličejo k delu, kadar fušate.

Na koncu smo tako in tako vsi isti, tudi tisti, ki niso prvovozeči v sprevodu. Je pa res, da je bolje, da ne lezeš v prve vrste, če si se na zavodu dobro zmenil.

Čeprav nam sveti oče spusti še eno, za na pot: »V naši starosti, dragi moji sodobniki – govorim starim možem in ženam –, pomembnost mnogih 'podrobnosti', iz katerih je sestavljeno življenje – božanje, nasmeh, gesta, cenjen trud, nepričakovana presenečenje, gostoljubna veselost, zvesta vez –, postane bolj akutna,« je dejal.

Ne me basat'. Na drugem svetu je veliko preprosteje kot tu, ne glede na to, kako si predstavljamo čakalno vrsto.