Perfekcionizem ni nujno vrlina
Danaja Lorenčič je v zadnjem času veliko pozornosti pritegnila s knjigo Nepopolna – moje spoprijemanje s perfekcionizmom. Avtorica sicer nima čarobne palice za spopadanje z izzivi sodobnega življenja, premore pa strokovno znanje, življenjske izkušnje in sočutje, in glede na to, da na vseh področjih od sebe zahtevamo popolnost, nam pride kakšen njen nasvet še kako prav za lažje življenje.
Sociologinja Danaja se pripelje iz Maribora, kjer živi, v Ljubljano na srečanje in pogovor o novi knjigi v knjigarni Konzorcij, midve pa se prej srečava v središču mesta. Ko jo vprašam, kako bi se predstavila, mi zasanjano pove: »Skupek teme in svetlobe, ki se trudi biti prijazna. Mešanica Štajerke, Gorenjke in Dalmatinke.« O sebi pravi, da je okrevajoča perfekcionistka. »Nisem se še povsem osvobodila težnje k popolnosti, vendar se vse bolj zavedam, da me omejuje, zato jo poskušam ozavestiti, zmanjšati ali celo preprečiti. Moj cilj ni več biti najboljša, temveč dobra oseba.« O tem piše v svoji knjigi Nepopolna, že prej pa sem zanjo slišala v novinarskih krogih. »Kot novinarka ne delam več veliko, saj sem prekarka in samo od novinarstva nisem mogla preživeti. Zdaj največ delam kot urednica pri založbi Pivec.« In kje se vidi v prihodnosti? »Želim si, da bi bilo pisanje moje primarno delo.«
Anoreksije se ni treba sramovati
Ko se zazreva v njeno zgodovino, Danaja razkrije svojo največjo lekcijo. »Pri devetindvajsetih sem prvič začutila, da je življenje minljivo. Takrat sem se odpravila v Varanasi, kjer sem ob reki Ganges in upepelitvenih ploščadih ozavestila lastno minljivost in pomislila, kako krhko je človeško življenje. Najbrž ni naključje, da sem začela pri tridesetih delati prve korake k bolj pristnemu življenju – in bolje razpolagati s svojim časom ter energijo.« Predava o motnjah hranjenja in perfekcionizmu na šolah in fakultetah. »Kot dijakinja in študentka sem pogrešala več takšnih vsebin. Nekatere moje sošolke in prijateljice so se spopadale z motnjami hranjenja in mislim, da bi jim bilo lažje, če bi se takrat o tem več govorilo. Zaradi spopadanja z anoreksijo sem mislila, da sem čudna, obenem me je bilo tega sram, zato poskušam s predavanji detabuizirati motnje hranjenja in razbiti mit o tem, da je perfekcionizem nujno vrlina.« Ob tem še enkrat poudari: »Motenj hranjenja se ni treba sramovati, to je težava, ki jo je smiselno reševati z ustrezno strokovno pomočjo. Na predavanjih je moje sporočilo, da perfekcionizem ni nujno rešitev, ampak težava, saj nas oropa številnih lepih stvari.« Njen prvenec Ana v meni – moje življenje z anoreksijo je njena osebna izpoved o motnjah hranjenja, o trpljenju, ki ga prinaša uničujoča dvojina Danaja-anoreksija, o iskanju sebe v svetu in počasni poti iz pekla skozi psihoterapijo in ljubeče odnose. »Namenjena je osebam, ki se spoprijemajo z motnjami hranjenja. Sporočilo je, da niste sami in da je okrevanje mogoče,« o njej pove avtorica.
Prekletstvo perfekcionizma
V začetku januarja je pri Mladinski knjigi izšla njena knjiga Nepopolna, v kateri piše o tem, kakšno je življenje v prekletstvu perfekcionizma, in ker sva omenjali motnje hranjenja, poskušam izvedeti, ali je ravno to glavni vzrok za njeno anoreksijo. »Težko določim, kdaj se je začelo, saj se je perfekcionizem postopoma pritihotapil v moje življenje. Glede povezanosti z anoreksijo so mnenja strokovnjakov različna, pri meni sta bila prepletena in povezana.«
Perfekcionizem je zarezal v vsako poro našega življenja, zato je še kako koristen njen nasvet, kako ga obvladovati. »Za začetek je koristno, da ga omejimo le na eno področje. Moja težava je bila, da sem hotela biti popolna skoraj na vseh področjih. Priporočljivo je, da besedo 'moram' nadomestimo z 'dobro bi bilo', da si ne zastavljamo previsokih ciljev in da proslavimo svoje zmage.« V knjigi opisuje, kako se je z vzponi in padci naučila, da vsaka kritika še ni smrtna obsodba, da vsaka gubica ne pomeni iznakaženosti in da ni vredno končati partnerske zveze zaradi napačnega sira. »Zagotovo mi je psihoterapija pomagala pri sprejemanju sebe, v veliki meri pa tudi ljubezen moža, čeprav nisem iskala partnerja, ki bi reševal moje težave. Vsekakor je tudi hčerka spremenila moj odnos do življenja in sebe, saj nočem, da bi se spopadala s podobnimi težavami kot jaz. Kar se tiče miru, ga vedno pogosteje občutim, a obenem znam ceniti svoj nemir, saj me navdihuje za pisanje. Nisem se še povsem sprijaznila s sabo, saj se mi zdi, da je vedno čas za odkrivanje novih plasti svoje osebnosti, ki jih sedaj vse bolj sprejemam in večinoma uživam na potovanju in sebe vase.« Visoka merila si človek v prvi vrsti zadaja sam, krepijo pa jih nespametne družbeno narekovane norme. »Obstaja več vrst perfekcionizma. Vase usmerjeni perfekcionisti gojijo visoka pričakovanja do sebe, družbeno predpisani pa mislijo, da družba od njih pričakuje, da so popolni v vseh pogledih.«
Veliko je zamudila
Ugotovitve in nasveti v knjigi so podprti s strokovnimi spoznanji, obenem pa nam avtorica iskreno razkriva zgodbe iz svojega osebnega življenja. V pogovoru poskušam izvedeti, kje vse nas lahko zasači želja po brezhibnosti, od kod izvira in kako se spoprijeti z njo. »Zasači nas lahko pri delu, odnosu do telesa, v odnosih s prijatelji, sorojenci, starši, partnerjem, pri gospodinjstvu in starševstvu. Najpogosteje izhaja iz otroštva, iz družinskih vzorcev v kombinaciji z osebnostnimi značilnostmi. Načinov za spoprijemanje je več – nekomu pomaga meditacija, drugemu pisanje dnevnika hvaležnosti, meni najbolj koristijo psihoterapija, pristni odnosi in sprehodi v naravi.«
Kot mi razodene, nas v večini ženejo nemogoča visoka merila. »Občasno se še vedno ujamem v zanko perfekcionizma, predvsem pri delu. Največ mi pomenijo odnosi, zato se poskušam perfekcionizma otresti v odnosih z ljudmi, ki jih imam rada, saj vem, da sem zaradi nezdrave težnje k popolnosti naporna – z njo sem marsikoga prizadela, čeprav nenamerno.« Vsekakor je Danaja veliko naredila na sebi in iz krhkega dekleta dozorela v žensko, ki poskuša uživati v vseh okusih življenja. Našteje nekaj svojih užitkov. »Bližina z možem. Hčerkin smeh. Čas, ki ga z družino preživim v naravi. Pogovori s prijateljicami. Dobri odnosi s starši in bratom. Sedeti na skalah ob obali, gledati morje in sonce. Poslušati Oliverja Dragojevića. In jesti čokolado,« se nasmeji ob sladkosti. Ob koncu poda še dobronamerni nasvet, ki nam da misliti: »Zaradi perfekcionizma in anoreksije sem zamudila veliko lepih trenutkov in se marsičemu odpovedala, zato vam polagam na srce, naj se podobno ne zgodi vam.«
