Peter Kozler: najprej prvi slovenski zemljevid, potem pivo
Zgodovinar Vasilij Melik pravi, da je bil Peter Kozler v letih 1867–1877 slovenski poslanec kočevskega kmečkega volilnega okraja, v letih 1868–1877 tudi namestnik deželnega glavarja. Bil je podpredsednik Slovenske matice in podpredsednik Narodne tiskarne. Leta 1873 je bil na prvih neposrednih volitvah v državni zbor kandidat mladoslovencev, vendar je propadel proti staroslovencu, grofu Barbu.
»Ob začetku modernega gospodarskega dviga Ljubljane so bili Kozlerjevi med prvimi podjetniki,« poroča Melik. »Pri tem dvigu so bile udeležene bolj nemško kot slovensko usmerjene družine; pri slovenskih je tedaj še primanjkovalo kapitala. Bratov Kozler pri gospodarskem delovanju niso motili različni politični pogledi. Skupaj so v Ljubljani kupili Cekinov grad in ustanovili pivovarno. Družina je imela pivovarno tudi v Karlovcu in hotel v Banjaluki. Polom leta 1885 je pomenil konec vodilne vloge Kozlerjev v gospodarskem razvoju Ljubljane, čeprav so pozneje še imeli pivovarno. Družina se je s porokami najbolj povezala s pomembnimi nemško usmerjenimi rodbinami Ljubljane. To nemštvo ni bilo agresivno. Eden najboljših prijateljev družine je bil Fran Levec, slovenski literarni zgodovinar, urednik Ljubljanskega zvona, odbornik in štirinajst let predsednik Slovenske matice.«
Kočevar na Dunaju
Ivan Kordiš in Irena Škufca sta avtorja razstave in kataloga, ki so jo pripravili ob 130. obletnici Kozlerjeve smrti. Poročata, da je zibelka rodbine Kozler (tudi Kosler) v Kočah, vasici na Kočevskem. Petrov oče Janez Kozler II. je otroška leta preživel na Kočevski Reki, kjer je pasel očetovo živino. Kot vsi Kočevarji si je tudi on želel čim prej v svet. Tako je že kot deček spremljal sorodnika Cusoleta, trgovca s konji, na potovanjih po Ogrski vse tja do Blatnega jezera.
»Janez se je kmalu zatem osamosvojil in krošnjaril s pomarančami in drugim južnim sadjem po Kočevski,« pravita Kordiš in Škufčeva. »Z 19 leti se je z borimi 35 krajcarji v žepu odpravil na Dunaj, kjer je odprl trgovino z južnim sadjem in kožami. Kot sposoben in iznajdljiv trgovec si je pridobil precejšnje bogastvo. Leta 1807 se je poročil z rojakinjo Marijo Seemann. V zakonu so se mu rodile tri hčerke. Po ženini smrti se je Janez Kozler II. 1816. poročil s sestrično istega imena. Sprva nista imela otrok, pozneje pa so se rodili trije sinovi: 1819. Ivan (Johann), leta 1822 Josip (Josef) in 16. februarja 1824 Peter.« Slednji je zgodnja otroška leta preživljal sredi kočevskih gozdov, leta 1827 pa se je družina preselila na grad Ortnek pri Ribnici na Dolenjskem.
Pravnik se loti zemljevida
Očeta Peter skorajda ni poznal, saj je večji del leta preživel na tujem. Tako je bila vsa skrb za posestvo Ortnek na materinih ramenih, zato se ni mogla dovolj posvetiti vzgoji otrok. Še ne sedemletnega Petra so starši poslali v uk k župniku Jakobu Jerini na Sv. Gregor pri Velikih Laščah. Tam se je naučil branja in pisanja, hkrati pa je dobil prve lekcije iz slovenskega jezika. Meseci, ki jih je kot deček preživel pri Jakobu Jerini, so bistveno posegli v njegovo duševnost. Oktobra 1831 so ga starši poslali v Ljubljano na šolanje, ki je trajalo vse do leta 1840. V času šolanja je devet let stanoval pri licejskem profesorju fizike Janezu Kersniku, staremu očetu slovenskega pisatelja Janka Kersnika. Tam se je Peter družil z nekaterimi ljubljanskimi kulturnimi veljaki, tudi s pesnikom dr. Francetom Prešernom, kar je gotovo vplivalo na njegovo poznejše politično in kulturno delovanje.
Po končanem šolanju v Ljubljani ga je oče poslal na šolanje v Italijo; v Padovi je študiral logiko, v Pavii pa fiziko. Študijska pot ga je 1843. vodila še na Dunaj, kjer je čez tri leta dokončal študij prava. Leta 1847 je postal praktikant na dunajskem kriminalnem in civilnem sodišču. V revolucionarnem letu 1848, tako prelomnem za slovensko zgodovino in tudi Kozlerjevo nadaljnje življenje in delo, je opravil sodniški izpit in se zaposlil kot pripravnik pri kranjskem rojaku, dunajskem odvetniku dr. Ferdinandu Župančiču.
Kozlerjevo politično prepričanje in javno delovanje sprva nista ovirala njegove poklicne kariere. Opustil je advokatsko službo na Dunaju, se vrnil domov in leta 1849 stopil v državno službo kot sodni pisar – aktuar. Sprva je več let služboval v istrskih mestih Rovinju, Labinu, Vodnjanu. Zaradi svoje vestnosti in aktivnega znanja treh tujih jezikov je hitro napredoval. Leta 1851 je postal namestnik državnega tožilca v Pazinu. Istega leta je bil premeščen v Tolmin, kjer je bil namestnik državnega tožilstva v Gorici. Prav verjetno je, da bi Peter Kozler v svojem poklicu še napredoval, če se ne bi lotil izdaje svojega najpomembnejšega dela – Zemljovida slovenske dežele in pokrajin.
Pionirski podvig
Irena Škufca in Ivan Kordiš sta zapisala, da so kartografi že pred letom 1848 vrisovali v karte slovenske narodnostne meje, vendar so bila vsa dela premalo natančna. Jasno izoblikovane zahteve slovenskega nacionalnega programa, predvsem pa zahteve po združitvi vseh Slovencev v eno državo, so navdihnile Petra Kozlerja, da se je lotil te pionirske naloge in poskušal kar najbolj natančno ugotoviti, kako daleč seže slovenska beseda. Zamisel za izdelavo zemljevida celotnega slovenskega narodnostnega ozemlja se mu je porodila že na Dunaju v krogu domorodno navdušenih rojakov takoj po marčnih dogodkih leta 1848.
»Kozler po izobrazbi ni bil ne kartograf ne geograf,« menita avtorja. »Nedvomno se je med študijem v Italiji seznanil tudi z geografijo, ki je bila takrat skoraj povsod privesek drugih znanosti. Tako se je 24-letni pravnik maja 1848 lotil sistematičnega zbiranja zemljepisnega, narodopisnega in statističnega gradiva za nov zemljevid slovenskega ozemlja.«
Zgodba o zemljevidu slovenskih dežel je zapletena, a zelo zanimiva. Zemljevidov s slovenskimi krajevnimi imeni, s katerimi bi si lahko pomagal, je bilo malo. Za Kranjsko mu je bila v pomoč dvojezična karta kustosa in muzejskega konservatorja Henrika Karla Freyerja, za druge slovenske pokrajine praktično ni imel nobenih pripomočkov. Tako je moral za okoli 5000 slovenskih imen zbrati še vse podatke ali pa jih preveriti. Na podlagi znanega in novozbranega gradiva se je že leta 1848 odločil za prvi poskusni odtis zemljevida. Od tam naprej se zgodba zapleta in razpleta, celo tako, da so Petra Kozlerja postavili pred vojaško sodišče …
Zemljevidov s slovenskimi krajevnimi imeni, s katerimi bi si lahko pomagal, je bilo malo.
Zapleti okrog zemljevida so vplivali tudi na Kozlerjevo kariero državnega uslužbenca. Leta 1855 so ga iz Gorice premestili v Trst, na nižje delovno mesto – postal je tajnik deželnega sodišča. Istega leta se je poročil z Marijo Zorman (1836–1925), hčerko znanega tržaškega veletrgovca in domoljuba.
Prvo pivo leta 1867
Po očetovi smrti 1864. je Kozler opustil advokaturo in prevzel očetovo trgovino na Dunaju. »Vendar ni dolgo zdržal daleč od doma in se je že čez dve leti z družino vrnil v Ljubljano, trgovino pa predal kočevarski družini Weber,« poročata Irena Škufca in Ivan Kordiš. »Leta 1866 je z bratoma Ivanom in Josipom ter sestro Marijo, poročeno Obreza, ustanovil družbo Bratje Kozler, da bi na tak način zavarovali veliko premoženje, podedovano po očetu, pred posledicami preteče vojne s Prusijo. Še istega leta je družba od viteza Petra Pagliaruzzija kupila posestvo Cekinov grad z zemljiščem in še nekatere druge parcele. Na grajskem posestvu je bil v gozdu nad Spodnjo Šiško odličen vodni vir, zelo primeren za proizvodnjo piva.«
Pivovarna je začela svojo zgodbo leta 1864, ko so otroci tedanjega politika in gospodarstvenika Janeza Kozlerja – Janez mlajši, Josip, Peter in Marija – podedovali družinsko premoženje. Na voljo so imeli izjemne vodne vire in železniške povezave. Že leta 1867 so v Ljubljani zvarili prvo pivo, s čimer so postavili temelje za blagovno znamko, ki je postala zgodovinsko pomembna. Od skromnih začetkov, ko je pivovarna Kosler proizvedla 27.500 hektolitrov piva na leto, se je razvila v vodilno slovensko pivovarno. Podjetje dolgo ni moglo zacveteti, čeprav piva niso prodajali samo na Kranjskem, ampak tudi v Trstu in Dalmaciji, severni Italiji, izvažali so ga celo v Malo Azijo in Aleksandrijo. Pivovarna se je razvila v enega največjih industrijskih obratov na Kranjskem šele po letu 1894, ko je vodstvo po smrti Janeza Kozlerja III. prevzela mlajša generacija.
Peter Kozler je po dolgi in hudi bolezni umrl 16. aprila 1897 na Cekinovem gradu v Ljubljani. Ob njegovi smrti je Fran Levec v časopisu Slovenski narod zapisal: »Peter Kozler se je odlikoval s tisto ljubeznivostjo, prijaznostjo in preprostostjo, katera je lastna vsem plemenitim, modrim in v resnici omikanim ljudem.«
