Plavi Jadran na dnu morja
V popoldanskih urah 31. januarja 2018 je tovorna ladja Plavi Jadran izplula iz luke Brodarica pri Šibeniku s 117 tonami kamenega agregata in cementom proti luki Prvić Šepurine. Ladjo, najprej imenovano Mrčara, so izdelali daljnega 1952. v splitski ladjedelnici Vicko Krstulović kot eno iz serije dvojčkov, namenjenih za priobalno plovbo in prevoz različnega tovora, tudi razsutega. Izdelali so tudi ladje različnih dimenzij za potrebe jugoslovanske vojne mornarice.
Plavi Jadran je bil izdelan iz jeklene konstrukcije, dolg 30 metrov, širok 5,5 in visok 2,5 metra. Poganjal ga je dizelski motor z 99 kW moči, nadgradnja s prostori za posadko pa se je dvigovala nad krmo. Na sredini ladje je bilo skladišče, v premcu pa dve sidri in vitel. Nekaj let je bil v lasti družine Jureško z otoka Pašmana, leta 2013 pa je v ladjedelnici Sumartin na Braču doživel temeljito prenovo. Zamenjali so mu številne dotrajane dele in mu tako podarili novo mladost, tako da je še vrsto let plul po Jadranskem morju in prevažal predvsem gradbeni material za potrebe otočanov.
Bila je polna luna
Na usodni plovbi sta bila na krovu le poveljnik Nikola Jureško in njegov mlajši brat Andrija kot krmar. Namenjena sta bila proti otoku Prvić. Na ladji so gorele navigacijske luči, oblaki pa so prekrivali nebo in polno luno, zato je bila noč temna. Ladja se je približala otoku nekaj pred 18. uro in nadaljevala plovbo ob njegovi jugozahodni obali proti svojemu cilju, luki Prvić Šepurine, iz katere je ob 18. uri izplula Jadrolinijina legendarna potniška ladja Tijat, namenjena na svojo redno linijo številka 505 med lukami Vodice, Prvić Šepurine, Prvić Luka, Zlarin, Šibenik. Na krovu je bilo osem članov posadke in sedem potnikov, na navigacijskem mostu sta bila poveljnik in krmar. Zaradi teme so vklopili navigacijske luči in radar.
Posadka Plavega Jadrana je na oddaljenosti okoli 800 metrov opazila luči, ki so se jim bližale, zato je poveljnik krmarju velel, naj se preusmeri desno, bliže obali, da bi drugi ladji pokazal rdečo luč. Druga ladja pa je na njuno presenečenje začela zavijati levo, zato je Jureško mlajšemu bratu zaukazal, naj krene še bolj desno, v upanju, da se bo druga ladja le umaknila s poti. Na zatemnjenem navigacijskem mostu Tijata je krmar smer plovbe prilagajal obali Prvića, ko je desno od premca nenadoma zagledal silhueto neznane ladje, za katero se mu je sprva zdelo, da ni osvetljena, poveljnik pa je na njej opazil le belo luč, ki se mu je zazdela že zelo blizu. Krmarju je naročil, naj skrene povsem desno, Tijat pa se je začel nenadzorovano bližati levemu boku Plavega Jadrana in ga tja udaril s premcem. Jureško je ob silovitem trčenju padel v morje, krmar pa je, ko je videl, da skozi luknji na boku morje vdira v notranjost ladje, obrnil krmilo povsem desno proti obali Prvića v upanju, da jo bo ladja dosegla in tam nasedla. Nato je skočil v morje in zaplaval proti obali. Toda Plavi Jadran je že po nekaj minutah potonil, posadka Tijata je rešila Jureška, Andriji pa sta pomagala brata Ante in Mario Vlahov, ki sta z ladjico priplula do kraja nesreče. Po popravilu blagih poškodb na premcu je Tijat po nekaj dneh normalno nadaljeval plovbo po svoji dolgoletni liniji. Čeprav je preiskava nesreče potrdila krivdo poveljnika Tijata, je bila to slaba tolažba za lastnike Plavega Jadrana, ki so ostali brez prihodkov. Ladja je kljub namigovanjem, da jo bodo potegnili na suho, obležala na morskem dnu.
Vrata odprta
Leži na globini 21 metrov, in to blizu obale, tako da potapljanje do razbitine ni zahtevno. Plavi Jadran počiva na skorajda ravnem peščenem dnu in je viden s površja, počasi pa si ga prilašča podvodno rastlinje. Kljub temu sta še vedno dobro vidni značilni modra in bela barva, prav tako tudi ime ladje, ki je izpisano na obeh straneh premca, kjer sta dobro ohranjeni sidri z vitlom in verigami. Na premcu so razmetane vrvi za privezovanje, nedaleč pa leži prevrnjena lesena paleta z razmetanimi vrečami cementa. Iznad osrednjega dela je mogoče pogledati v veliko skladišče, kjer je še vedno tovorno dvigalo. Vidna je tudi luknja, ki jo je ob trčenju naredil Tijatov premec, s krme pa lahko vstopimo v navigacijski most, kjer ni več ne krmila, ne kompasa, ne drugih naprav, se pa tam redno zadržuje jata fraterjev, rib iz družine šparov. V ozadju je majhen dimnik z jamborjem, na katerem so še vidne navigacijske luči in radijska antena.
Vsa vrata so odprta, zato si je mogoče ogledati tudi notranje prostore. V kuhinji so še vedno posode, sklede, kozarci in pribor, vsi leseni deli pa razpadajo. Ograja na krmi je dobro ohranjena in cela, tako tudi majhno dvigalo. Delu trupa, premazanemu s podvodno zaščitno barvo, so morski organizmi prizanesli; ladijski vijak je nepoškodovan, prav tako krmilo, ki je po neuspelem poskusu krmarja še vedno zasukano v desno.
Ker Plavi Jadran šteje že 70 let in je vprašanje, ali bi bila njegovo reševanje z morskega dna in prenova sploh smiselna, bo razbitina najverjetneje za vedno ostala v globinah blizu otoka Prvić kot opomnik, da se pomorske nesreče dogajajo še danes. Obenem pa je dobrodošla atrakcija za športnorekreativne potapljače.
Besedilo in fotografije:
Danijel Frka
Priredba: Dragan Ogurlić
Zanimiva knjiga
Knjigo Potonulo blago Jadrana, nekaj nadaljevanj bomo objavili v Nedeljskih novicah, lahko kupite v spletni knjigarni Naklade Val www.naklada-val.hr in v knjigarni Knjižari Val na Reki. Naročila sprejemajo tudi na e-naslovu naklada@naklada-val. hr ter telefonu +385 51 606 155.
