Komaj verjetno: Po 144 letih naj bi le končali z gradnjo znamenite barcelonske bazilike
Štirje stolpi evangelistov so končani,« je pred dnevi na družbenem omrežju X, ki je bil prej bolj znan kot twitter, nadvse slovesno in s ponosom oznanila Junta Constructora del Temple Expiatori de la Sagrada Familia, zasebna fundacija, ki financira in nadzoruje gradnjo enega najbolj znanih cerkvenih objektov na svetu, znamenite bazilike Sagrade Familie oziroma Svete družine v Barceloni. Skupaj z dvema drugima, ki sta bila končana lani, štirje stolpi simbolizirajo evangeliste Mateja, Marka, Luka in Janeza, ki tradicionalno veljajo za avtorje kanoničnih evangelijev o Jezusovem življenju. 12. novembra letos bodo v čast temu, da so bili dograjeni stolpi evangelistov, okronani s skulpturami figur, povezanih z evangelisti – volom, orlom, človekom in levom –, v baziliki priredili zahvalno mašo.
Oznanilo fundacije, ki skrbi za gradnjo bazilike, je mnoge, ki spremljajo gradnjo ikonične barcelonske katedrale, navdahnilo z upanjem, da se utegne res zgoditi, da bi bil eden najbolj zanimivih in neobičajnih sakralnih objektov na svetu dokončan do leta 2026, kot so zapisali na svoji spletni strani, saj bodo takrat obhajali tudi stoto obletnico smrti arhitekta Sagrade Familie Antonija Gaudíja. Do takrat naj bi bil končan tudi najvišji stolp cerkve, ki bo predstavljal Jezusa. V Fundaciji Sagrada Familia so optimistični, drugače je bilo v času pandemije koronavirusa, ko so bili obupani, saj jim je zaradi prepovedi potovanja usahnil glavni vir dohodkov, ki je prihajal iz prodanih vstopnic za ogled tega čudesa modernega sveta.
1882. so položili temeljni kamen za katedralo.
Znamenitost
A v zadnjih dveh letih so primanjkljaj iz časov korone nadomestili, saj cerkev Svete družine velja za eno največjih španskih turističnih znamenitosti in v Barcelono privablja milijone turistov. Obiskovalci imajo ob tej nenavadni zgradbi, ki jo gradijo že več kot 140 let, mešane občutke: nekateri si želijo, da bi se gradnja po toliko letih le končala, drugim se zdi, da je bistvo Gaudíjevega poklona Sveti družini in krščanstvu na splošno to, da se proces gradnje nikoli ne neha. Cerkev je Gaudíjevo najbolj znano delo, nekateri jo zaradi roka, ki je zdaj postavljen za dokončanje zgradbe, imenujejo katedrala tretjega tisočletja. Gaudí ji je posvetil več kot 40 let življenja z zavestjo, da je sam nikoli ne bo končal. Na pomislek o počasnosti gradnje je raje odgovarjal: »Mojemu naročniku se nikamor ne mudi.« Bil je izjemno pobožen, asket in vegetarijanec in se je pogosto postil. Ko je načrtoval pročelje trpljenja, posvečeno Jezusovi smrti, ga je navdihovalo lastno trpljenje, ko je okreval po hudi bolezni.
Nič ni ravno
Antoni Gaudí se je rodil v družini kovača bakra in se izšolal za arhitekta. Ko je končal šolanje, je dekan fakultete dejal, da bo šele čas pokazal, ali »smo danes podelili diplomo norcu ali geniju«. Izkazalo se je, da so izšolali genija, ki je s svojimi deli pridobil množico zelo gorečih oboževalcev, našli pa so se tudi takšni, ki so se posmehovali njegovim stvaritvam. Celo slavni britanski pisatelj George Orwell je izjavil, da je Sagrada Familia grozna stavba. Gaudí v svoji arhitekturi ni maral ravnih črt, ker »v naravi ni nič ravno«. Z modernističnimi kolegi je razvil katalonsko različico sloga art nouveau, ki je v Barceloni pustil neizbrisen pečat. Pravzaprav je Gaudí v svojih slikovitih arhitekturno-kiparskih mojstrovinah zmešal skoraj vse sloge, ki jih je lahko spoznal – gotiko, barok in tradicionalno katalonsko umetnost –, ter jih povezal s prvinskim jezikom narave v slogu španskega art nouveauja, katerega najslavnejši predstavnik je bil.
Kako zanesen in zagret je bil za gradnjo katedrale, priča tudi zgodba, da ko je zmanjkalo denarja za gradnjo, je znal prositi za miloščino, in to mu ni bilo pod častjo. Cerkev so od vsega začetka gradili z zasebnimi sredstvi, ki so jih dobili od ljudi. Gaudí je rad govoril: »Sagrada Familia je cerkev za ljudi, je njihovo zrcalo. Njena gradnja je odvisna od božje volje in od volje ljudi.« Leta 2010 jo je papež Benedikt XVI. ob posebni slovesnosti posvetil v baziliko. Počastil je tudi spomin na njenega arhitekta. Rimskokatoliška cerkev je leta 2003 začela postopek njegove beatifikacije. Mnogi v Cerkvi in tudi zunaj nje so prepričani, da si Gaudí zasluži to čast ne le zaradi veličastne bazilike, ki jo je zasnoval, ali njegove izvirne arhitekture, temveč prav zaradi svojega izjemno skromnega in pobožnega, skoraj meniškega življenja.
2010. je papež Benedikt XVI. cerkev posvetil v baziliko.
Tri pročelja
Sagrada Familia z nenavadnimi stebri ter živalskimi in rastlinskimi oblikami v prostoru, ki spominjajo na gozd, je kakor živo bitje, edinstvena in neponovljiva, piše v mnogo vodnikih. Ko bo končana, bo imela tri velika pročelja, ki prikazujejo rojstvo, smrt in vstajenje Jezusa, ter kar 18 stolpov – 12 jih bo posvečenih apostolom, štirje evangelistom, eden Jezusu in eden Mariji. Na osrednjem stolpu, ki je posvečen Jezusu, se bo 170 metrov visoko v nebo dvigoval križ in meril bo meter manj kot Montjuic, hrib, ki se dviga nad morjem na drugi strani Barcelone, saj je Gaudí menil, da njegovo delo ne sme prekositi božjega.
Cerkev so začeli graditi leta 1882 po načrtu arhitekta Francisca de Paula del Villar, a ta je leto pozneje obupal in leta 1883 za dokončanje zasnove in začetek gradnje pooblastil Gaudíja. Ta se je dela lotil z vso zavzetostjo in mu bil zvest do svoje smrti leta 1926, ko ga je zbil tramvaj. Po njegovi smrti so se dela nadaljevala pod vodstvom Domènecha Sugranyesa, leta 1936 je gradnjo prekinila španska državljanska vojna; med to so anarhisti porušili dele nedokončane cerkve, tudi kripto, v kateri je bil pokopan Gaudí, in uničili originalne načrte. Te so potem celo desetletje obnavljali, da so bili kolikor toliko podobni prvotnim načrtom genialnega katalonskega arhitekta. Gaudí se je namreč zavedal, da cerkve ne bo mogel dokončati za življenja, zato je naslednikom pripravil natančne načrte.
Tako dolga gradnja spodbudi tudi najrazličnejše razprave o originalnosti, saj jih ni malo tistih, ki so v preteklih desetletjih menili, da se je gradnja preveč oddaljila od prvotnih Gaudíjevih idej in da se vsi arhitekti, ki so delali ali še delajo pri projektu, preveč trudijo pustiti lasten pečat na stavbi. Vendar je bil tudi Gaudí znan po tem, da je nenehno spreminjal načrte, in bi najbrž enako dovolil svojim naslednikom. Pred leti, še pred koronsko krizo, so občinske oblasti Barcelone nenadoma ugotovile, da Sagrada Familia vse od začetka gradnje ni imela gradbenega dovoljenja, zato je morala fundacija občini plačati približno 10 milijonov evrov kazni. Zdaj ima vse papirje in le še dobri dve leti, da tega spomenika velikega arhitekta ne bodo več kazili gradbeni odri in žerjavi.
10 milijonov evrov kazni so morali plačati graditelji, ker Sagrada Familia ni imela gradbenega dovoljenja.
