Po izvolitvi bi šel na žegnanje v škofijo
Med nastopanjem drugih kandidatov jih prekine s svojimi posebno domiselnimi izjavami. Ko dr. Marko Demšar izjavi, da mora biti predsednik nadstrankarski, mu Kramberger pritrdi z izjavo, da je »potem Kramberger najboljši možni predsednik, ker ni v nobeni stranki«. Ko Milan Kučan izjavi, da SDP niso več komunisti, mu Kramberger pripomni: »Če niste komunisti, zakaj se potem družite s srbskimi in bosanskimi komunisti, potem pa pojdite k maši.« Ko dr. Jože Pučnik izjavi, da ne verjame, da bo kdo med kandidati zmagal že v prvem krogu, mu Kramberger samozavestno odvrne: »Kramberger bo!« Tudi posamezna vprašanja, pri katerih Kramberger ne pozna tematike, enostavno obide z lucidnimi pripombami. Pri vprašanju o revanšizmu nad komunisti je odgovoril: »Vsi skupaj se moramo boriti za slovenski narod. Tudi Pučnik bo moral pozabiti na krivice – delno si je zanje sam kriv, kaj pa je šel med komuniste!«
d) priseganje na vero in vernost
To je bilo eno glavnih Krambergerjevih predvolilnih orožij, saj so se preostali trije predsedniški kandidati izjasnili za »ateiste«. »Kramberger verjame v Boga in vedno nosi s seboj njegovo podobo,« nakar gledalcem pokaže križ, ki ga ima obešenega okoli vratu. Kramberger je ugotovil, da se lahko s tem približa velikemu odstotku slovenskih volivcev in da bo krščanska demokracija sčasoma postala najmočnejša politična smer. Vsaj v Nemčiji je tako, kjer je Kramberger delal 25 let. Na TV-soočenju predsedniških kandidatov je izjavil, da želi po izvolitvi na žegnanje v škofijo, medtem ko drugi trije kandidati, ker so ateisti, tega ne bodo storili. Marsikaterega vernega volivca je lahko motilo, da kandidat Demosa dr. Jože Pučnik ni veren, in je zato volil Krambergerja. Priseganje na vero in vernost se torej tudi v slovenskem političnem boju izplača.
e) antikomunizem
Kramberger je po »starem režimu« udarjal še celo močneje kot Demosov kandidat dr. Pučnik: »Komunisti so propadli povsod po svetu, pri nas pa se držijo oblasti kot pijanec plota. Spremembe so začeli oporečniki (Havel, Walesa), ne komunisti.« Komunistom še očita, da so obubožali nekdaj razvito Štajersko, da so delavce spravili na rob preživetja in zdaj stavkajo proti njim zaradi slabih plač. Zdomci pa po njegovem mnenju samo zaradi komunistov ne vlagajo prihrankov v slovenska podjetja (dejansko predvsem zaradi komunistične zakonodaje). Reklame za predsednika Kučana ni delal, čeprav so bile javnosti posredovane nasprotne razlage: »Kučan je lahko dober človek, toda je komunist. Kdor ga bo volil, bo volil komunizem!« Kramberger je na soočenju podprl Pučnika, če njemu kot kandidatu ne bi uspelo, s pripombo, da mu je (politično) bližji, čeprav je bil komunist.
f) zavzemanje za samostojno Slovenijo
Pri tem vprašanju prednjači celo pred Pučnikom, ki se zavzema za prehodno stopnjo do popolne osamosvojitve Slovenije, medtem ko Kučan takrat javnost preseneti z zavzemanjem za konfederacijo (pred zadnjim kongresom ZKJ se je ZKS-SDP zavzemala za asimetrično federacijo). Kramberger napove, da bo kot predsednik Slovenije takoj razpisal referendum, na katerem se bodo Slovenci lahko odločili za odcepitev in »vkraj od Srbov«. Jugoslavijo si je predstavljal kot Benelux: sistem neodvisnih držav brez meje. »Dovolj je bilo molzenja krave, Tito je obljubil vrnitev dolgov v petih letih, pa jih v 45 letih ni vrnil.« Konfederaciji je nasprotoval, češ da se mora o njej odločiti narod na volitvah (referendumu – op. p.). Protikandidatoma Pučniku in Kučanu je na soočenju očital, zakaj »podučujeta« o konfederaciji, preden se je zanjo odločil narod. Kramberger je tudi edini kandidat, ki se je izjasnil, da se ne bo pogovarjal z jugoslovanskim obrambnim ministrom Veljkom Kadijevićem, ker bo izvoljen od ljudstva, komunisti pa se lahko.
g) nezaupanje medijem in javnomnenjskim raziskavam
Po Krambergerjevem mnenju so sredstva javnega obveščanja pod vplivom komunistov in so zato njihovi podatki prikrojeni. Ko so raziskovali podporo posameznim kandidatom, je – po Krambergerjevem mnenju – on dobil 0,0001 odstotka glasov, kar pomeni, da ga ne bi volila niti njegova žena. Kramberger poudari, da ga bodo volili siromaki, ki nimajo telefona.
h) ciljna publika
Iz Krambergerjevega TV-nastopa lahko sklepamo, kdo je njegova ciljna publika oziroma čigave glasove je pričakoval na volitvah. To so:
– »siromaki, ki nimajo telefona«,
– obubožani delavci, ki so jih komunisti spremenili v sužnje (na koncu oddaje zavpije: »Živjo, delavci!«),
– verniki (poglejte, križ!),
– »volivci, posebno starejši, ki bodo volili mene, naj gredo na volitve!«,
– ženske – zanje se bo Kramberger najbolj boril,
– obubožana Štajerska,
– Slovenci, ki ne marajo srbske nadvlade in komunistov ter so za odcepitev od »južnih bratov«.
Kramberger je torej med TV-nastopom potrdil ugotovitve pričujoče raziskave o socialni in politični pripadnosti njegovih volivcev. Krambergerjevi volivci so torej starejši, siromašnejši, verni, naklonjeni odcepitvi Slovenije in Demosu. To so preprosti ljudje, ki razumejo preprosto govorico. Tako se je izražal Ivan Kramberger, ki se jim je znal dovolj približati. Takšnih volivcev pa je bila skoraj petina Slovencev.
Se nadaljuje
