Po poteh zabavne glasbe
Upokojeni novinar Jože Skok iz Domžal že vrsto let raziskuje glasbeno zgodovino na območju občine, kjer živi, pa tudi v širšem domžalskem in kamniškem prostoru. Svoje podlistke o zgodovini zabavne in delno narodnozabavne glasbe redno objavlja v domžalskem občinskem glasilu Slamnik, leta 2020 pa je izdal prvo obsežno knjigo Zabavni ansambli na Domžalskem (avtorica poglavja Domžalski rock časi je Cveta Zalokar). Leta 2022 je sledila knjiga Po poteh zabavne glasbe, ki je zajela dogajanje v zabavni glasbi od začetka 60. do začetka 90. let prejšnjega stoletja na Domžalskem, Kamniškem, Ljubljanskem in Kranjskem. V teh dneh je izšla že tretja Skokova knjiga z naslovom Prepletanja v zabavni glasbi, ki prinaša nove zgodbe o glasbenikih, pevcih in ansamblih, ki so krojili glasbeno sceno svojega časa.
Skok se je rodil leta 1949 v Domžalah, po gimnaziji v Ljubljani je diplomiral na fakulteti za družbene vede (smer politologija) v Ljubljani. Že zelo zgodaj se je ukvarjal z novinarstvom. Po zaposlitvi na občinskem sindikalnem svetu v Domžalah in v Belinki v Šentjakobu se je 1978. zaposlil na Radiu Ljubljana, kjer je ostal vse do upokojitve 2014. Vrsto let se ukvarja s šahom, je sodelavec Šahovske misli, glasila Šahovske zveze Slovenije, v katerem ne objavlja le člankov o dogajanju na Domžalskem, temveč tudi v širšem prostoru s poudarkom na vlogi uveljavljenih šahistov.
Pomoč osebnih arhivov
Avtor zdaj že treh knjig o glasbi iz nekega določenega časovnega obdobja je imel pri snovanju vsebine vsekakor težko delo, ki ga je opravil z odliko, kajti na voljo ni imel veliko pisnih virov. O slovenski glasbi in glasbenikih so pisale le redke revije. Drugi vir so glasbeniki, s katerimi je moral avtor pripraviti številne pogovore, brez pregovarjanja in odklonov tudi ni šlo. Spomini sčasoma zbledijo, čas gre naprej, marsikaj je šlo v pozabo, saj se je prav gotovo težko spomniti določenih podrobnosti izpred več desetletij. Po drugi strani pa je imel Skok neizmerno srečo, da je naletel na posameznike, ki imajo zgledno urejene arhive in prav take spomine.
»Če spomnimo na izid prve monografije Zabavni ansambli na Domžalskem v času korone, ko ni bil ugoden čas za tovrstne aktivnosti, je bila knjiga, tudi na moje presenečenje, zelo odzivna,« je povedal Skok. »Ljudje so radi segali po njej in z njo obujali spomine na zabavno glasbo na našem širšem območju pred petimi in več desetletji. To je bila spodbuda, tudi na podlagi podlistkov v Slamniku, glasilu občine Domžale, za nastanek knjige Po poteh zabavne glasbe. V njej se je nadaljevalo poslanstvo: opisati čas zabavne glasbe in njenih akterjev – ansamblov ter pevk in pevcev. Če so bile pri pisanju težave, so bile povsem običajne: nekateri sogovorniki niso želeli sodelovati, čemur je botrovalo pomanjkanje dokumentarnega in fotografskega gradiva; veliko zelo pomembnih dejstev in podatkov je že šlo v pozabo. Navsezadnje pa ne smemo pozabiti na pešanje spomina zaradi časovne oddaljenosti dogajanja, torej petdeset, šestdeset ali več let nazaj.«
Skok je imel pri pripravi vseh treh knjig težko delo: »Naj znova spomnim na dokumentiranje dogodkov, ki so osnova za kakršno koli pripoved in tudi temelj za knjigo Prepletanja v zabavni glasbi. Treba je tudi izpostaviti vlogo prof. Tomaža Habeta in njegov prispevek k dokumentiranju gradiv in spominov, izjemno bogat in urejen osebni arhiv, zlasti slikovni, Frenka Vengusta ter veliko pomoč Milana Kokalja in Cveta Okršlarja. Pojavili so se novi osebni arhivi, ki so jih prispevali Edi Semeja iz Doba, Anton Absec, nekdanji Domžalčan, zdaj Ljubljančan, Andreja Zupančič in pokojni Srečko Mihelčič, oba iz Ljubljane, Matjaž Juvan - Juki iz Domžal, Dominik Krt iz Zgornjih Stranj pri Kamniku, Brane Strehar iz Šentvida pri Lukovici ter neizmerno bogastvo spominov in iskrivo duhovitih misli Mira Sršena iz Stoba, ki je 11. avgusta letos dopolnil 89 let.«
Poznanstva in sodelovanja
Skok pravi, da mu je bilo vedno v čast pisati o glasbi, še posebno zabavni; čeprav se na videz dozdeva, da je to lahkotna tema, še zdaleč ni tako: »Če spomnim na naslov knjige, je v zabavni glasbi resnično ogromno prepletanja. Ne samo vsebinskega, kadrovskih zasedb, koordinacije nastopov in zasedenosti posameznih članov zasedb, prepletajo se tudi zgodbe posameznih glasbenikov, saj jih, roko na srce, spet ni bilo toliko, da bi jih zlahka nadomestili. V primerih nenadne in nepričakovane odsotnosti so lahko vskočili le taki, ki so glasbo in igranje obvladali.« Vsako okolje ima svojo posebno zgodbo, pove Skok: »To je bilo mogoče razbrati tudi iz besed pripovedovalcev o njihovih glasbenih poteh in karierah. Pa vendarle so tudi medsebojno povezane, marsikje se še stekajo. Glasbeniki so se po večini medsebojno poznali, zato so lažje sodelovali. Posebno v času, ko je bilo špilov ogromno, kar vsi priznavajo. To je bilo nekako do leta 1991, ko se je naenkrat vse ustavilo in le sčasoma so sledili novi nastopi. Tako kot je bilo prej, ko smo lahko s terase skoraj slehernega večjega hotela proti večeru slišali igranje, pa se ni ponovilo.«
Tako kot je bilo prej, ko smo lahko s terase skoraj slehernega večjega hotela proti večeru slišali igranje, pa se ni ponovilo.
