Po požaru skupaj za Kras
Vsa čast gasilcem, civilni zaščiti, prostovoljcem in seveda vojski,« je le ena od zahval, ki so v minulih dneh po največjem požaru v zgodovini Slovenije prišle s Krasa. »Tu je novo obdobje, naša pokrajina je ranjena, naša srca strta, a s skupnimi močmi bomo povrnili življenje v Miren Kras,« pa so zapisali prebivalci Kostanjevice na Krasu, kjer so jih zublji najbolj prizadeli. Je čas požara in je čas po požaru ... Na Krasu bodo potrebovali lep čas, da si opomorejo. Toda tako kot je stopila Slovenija skupaj ob požaru, bo tudi sedaj, ko je treba obnoviti več kot 3500 hektarjev pogorelega goriškega in komenskega Krasa.
Vrabček upanja
V prizadetih občinah Miren - Kostanjevica, Renče - Vogrsko in Komen so združili moči pri zagonu kampanje Skupaj za Kras, s katero javnosti med drugim ponujajo možnost za vključitev v proces obnove pogorelega Krasa s finančnimi donacijami. Da bi odgovorili na številne pobude javnosti, ki želi prispevati k obnovi Krasa, so s Fundacijo Vrabček upanja podpisali pogodbo za zbiranje donacij. Za zbiranje prispevkov in donacij je odprt račun fundacije pri Banki Sparkasse (SI56 34000-1021587583, sklic KRAS), donacijska sredstva na isti račun pa se zbirajo tudi prek SMS s ključno besedo KRAS5 (5evrov) in KRAS10 (10 evrov) na telefonsko številko 1919. Na spletni strani skupajzakras.si bodo objavljali predmete, ki so jih v podporo projektu donirali znani športniki, umetniki, vinarji, modni kreatorji. Na dražbi bodo vse do zaključnega dobrodelnega dogodka v začetku jeseni. Slovenija bo pomagala. Kako hudo je bilo minule dni in tedne na Krasu, vedo povedati številni, ki so bili tako ali drugače vključeni v reševanje in gašenje.
Med novico in paniko
»Prav poseben priklon si zaslužijo člani PGD Kostanjevica na Krasu, Renče in Komen, saj so pred ognjem branili svoje domove in družine in so bili že od prvega trenutka v akciji,« o gašenju največjega požara v zgodovini Slovenije spregovori Ervin Čurlič, ki je vse te dni kot član štaba Civilne zaščite za severno Primorsko skrbel, da so imeli novinarji in mediji na voljo primerne sogovornike, javnost pa je dobivala informacije, ki so po eni strani slikale vso resnost in zahtevnost razmer, po drugi pa so bile preudarne in niso sejale nepotrebne panike.
»Informacije so morale biti hitre, natančne, tudi realne, a po drugi strani pomirjajoče, da med ljudmi ne bi nastala panika. Sploh med tistimi, ki so morali zapustiti domove. Ogenj se je širil z neverjetno hitrostjo proti naseljem. Na trenutke se mi je v misli prikradel nekakšen dvom. Strahu ni bilo, bolj obup, kaj še narediti, da se ogenj zaustavi, kako pomagati. A greš naprej,« pripoveduje novinar, ki je šel letos po 40 letih v pokoj.
»Najprej bi se rad zahvalil za sodelovanje in pomoč Danijelu Ceku iz regijskega štaba CZ za Notranjsko, saj je v zadnjih dneh, ko je zagorelo še na pobočju Velikega Ovčnjaka, prevzel vse naloge, in pa Robertu Okornu iz Gasilske brigade Ljubljana. Slednji je samoiniciativno ponudil pomoč in prišel na Kras prejšnji konec tedna, torej po treh najbolj stresnih dnevih, ko je ognjena ujma ogrožala celotne vasi in zaselke, ter z znanjem s tega področja in izkušnjami pomembno prispeval k pravi informaciji. Seveda moram omeniti vodjo intervencije Simona Vendramina, ki je tudi v najtežjih trenutkih vedno našel trenutek vsaj za najnujnejše informacije in svoje najožje sodelavce ter operativne vodje. Tudi popolne in prave informacije so v težkem boju z naravo še kako pomembne.«
Največja zmaga
Športni novinar in komentator, ki je delal tudi na TV Slovenija in Kanalu A, je vajen zahtevnih delovnih razmer. »V regijskem štabu CZ za severno Primorsko sem že več kot 10 let, pripravljal sem sporočila za medije ob orkanski burji pa poplavah, covidu-19. A požar na Krasu je presegel vse intervencije in dogodke,« priznava Čurlič. »Vse se je odvijalo tako bliskovito, iz minute v minuto, bilo je zares dramatično. Sploh ni bilo čutiti utrujenosti, lakote, adrenalin je vse nas gnal naprej. Predvsem trije dnevi, predzadnji teden julija, bodo za vedno ostali v zavesti. Vse prihaja za nami šele sedaj, ko se je situacija vsaj malce umirila. Če povem po pravici, je bilo kar hudo. Ogenj in dim sta bila, kamor si pogledal iz intervencijskega štaba pri cerkvi v Kostanjevici na Krasu. Slišati je bilo zavijajoče zvoke siren gasilcev, reševalcev in alarm za evakuacijo, da o detonacijah neeksplodiranih ubojnih sredstev iz prve svetovne vojne niti ne govorim,« Čurlič strne nekaj misli.
»V takšnih trenutkih je najpomembnejši, če se izrazim po športno, ekipni duh, zanos: vsi skupaj proti grozečemu nasprotniku. Tako rekoč vsa Slovenija, z neverjetnim številom prostovoljnih gasilcev in gasilk na čelu ter vseh drugih služb za zaščito in reševanje, se je združila in to so čutili tudi prebivalci vseh treh občin: Miren - Kostanjevica, Renče - Vogrsko in Komen, ki so s številnimi napisi, dejanji izražali hvaležnost prav vsem. Ob menjavah gasilskih enot so se v Kostanjevici in drugih krajih odvijali prizori, ki ostanejo za vedno, prizori, na katere smo lahko ponosni. Poklon vsem, nobena stanovanjska hiša ni zagorela, med številnimi gasilci, vojaki in drugimi, ki so sodelovali pri gašenju na še kako zahtevnem in nevarnem terenu ter pri odstranjevanju neeksplodiranih ubojnih sredstev z roba požarišča, ni bilo hujše poškodbe. To je največja zmaga,« sklene Ervin Čurlič.
Ervin Čurlič ima dolgo novinarsko kilometrino: leta 1984 je za oddajo Obzornik pripravil prvi novinarski prispevek, od 1989. pa vse do lani je bil svobodni novinar, po 40 letih aktivnega dela pa se je tudi upokojil. V vseh teh letih bodisi novinarstva bodisi komentatorstva se je izkazal tudi kot vodja ali organizator dobrodelnih dogodkov.