Po predstavi so ljudje pretreseni
Ob koncu poletja je že v polnem zagonu, večino časa posveti gledališču, a mi z zadovoljnim nasmehom na obrazu razkrije: »Prvič po dvajsetih letih sem imel en mesec dopusta. Spal sem, hodil in bral Prousta ter Knausgaarda.« Dobila sva se v njegovi Križevniški ulici, kjer je doma Mini teater, in tudi zaradi tega je Ivica Buljan veliko v Ljubljani. »Ljubim njen mir, ljudi. To je edino mesto na svetu, ki v svojem imenu nosi moj priimek. Buljan ljubi in je najbolj ljubljen v Ljubljani,« mi reče v smehu. Tako je zadnjih 35 let ves čas na poti med Ljubljano in Zagrebom. »Z Zdenko Badovinac sva stalno na cesti med Ljubljano in Zagrebom. Ona je direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu. Pogosto naju s sabo v avto vzame Tomislav Čizmić, direktor Mercatorja in velik ljubitelj umetnosti, saj ne jaz ne Zdenka nimava izpita za avto.« Še nedavno je bil ravnatelj Drame Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb, zato ga povprašam, zakaj zdaj ni več. »Dva mandata sem bil direktor Drame HNK v Zagrebu, v enem mandatu pa direktor Drame HNK v Splitu. S tem sem oddelal svojo družbeno nalogo. Zdaj se lahko posvetim svojim projektom.«
Dom kot laboratorij
Največ časa preživi v Mini teatru, ki ga je z Robertom Waltlom ustanovil pred več kot 20 leti. »Mini teater je moj dom in laboratorij. Tu si lahko vzamem časa, kolikor ga potrebujem, izbiram sodelavce, za katere mislim, da so najboljši za določen projekt.« Kot izvem, najraje hkrati dela več projektov. »Ravnokar sem končal predstavo Kdo se boji Virginie Woolf, v Zagrebu začenjam Festival svetovnega gledališča, tja sem povabil brazilsko režiserko Christiane Jatahy, švicarskega avtorja Christopha Marthalerja, Mila Raua, Edouarda Louisa in belgijsko skupino Peeping Tom. Po tem z Robertom Waltlom v Mostarju režiram Marka Tomaša, v Beogradu Idiota Dostojevskega, potem v Mini teatru Trilogijo Lehman. Spomladi delam v Neaplju Antigono Anne Carson, potem sem v Oslu pa takoj zatem v ljubljanski Drami.«
Za gledališče živi 24 ur na dan – tudi v sanjah. »To je bila šala, ampak je v njej veliko resnice. Mnogo prizorov iz sanj, ali bolj točno detajlov, sem prenesel v teater.« Za svoje delo je dobil številna mednarodna priznanja: nagrajenec Borštnikovega srečanja, Prešernovega sklada in prejemnik francoskega odlikovanja vitez reda umetnosti in leposlovja, pohvalili so ga tudi v časniku The New York Times.
Telo je merska enota
Povabila za gostovanja prihajajo z vsega sveta. Najbolje se je počutil v Afriki, v Abidžanu, največjem mestu Slonokoščene obale. »Svoboden, obkrožen s toliko glasbe, plesa, prvinskega gledališča. Potoval sem v vasi, na plantaže kave, poslušal stare pripovedovalke ljudskih zgodb. Dobre prijatelje pa sem dobil v Tirani in Oslu.«
Ko ga vprašam po najljubših igralcih, se nekoliko zamisli, nato pa mi začne naštevati: »Robert Waltl, s katerim sem začel režirati od prve profesionalne predstave Ime na koncu jezika, za katero ima zasluge on, skupaj sva dozorevala skozi Koltesove komade in se spreminjala, vrhunec je njegova vloga Davida v predstavi Vsi ptice. Potem Marko Mandić, s katerim sem naredil številne predstave. Prekrasna je izkušnja, ki sva jo doživela v New Yorku, ko smo delali Pasolinija v La Mama teatru. Živela sva v stanovanju Ellen Stewart, kjer se je nekoč zbirala avantgardna ekipa, kot so Andy Warhol, Sam Shepard, Patti Smith, in sva vpijala to atmosfero. Tu so tudi moje Olga Kacjan, Veronika Drolc, Nataša Barbara Gračner in Milena Zupančič.« Pogovoriva se tudi o goloti, ki jo večkrat zasledimo v njegovih predstavah. »Telo je zame merska enota v umetnosti. Iz zgodovine umetnosti mi je najljubša Leonardova risba Vitruvijev človek. Dolgo sem ga opazoval. Ne obstaja nič lepšega in bolj skrivnostnega. Prizor z golima Galom Oblakom in Lino Akif v predstavi Vsi ptice je odmev te primarne podobe človeka, popolnega v svoji nagosti.«
Prava bomba
Kmalu bomo na odru Križank v sodelovanju s Festivalom Ljubljana videli prav predstavo Vsi ptice, ki jo je napisal Libanonec s kanadskim državljanstvom Wajdi Mouawad, govori pa o izraelsko-palestinskem sporu. »Wajdija poznam 15 let, ko sem želel njegovo predstavo Gozdovi pripeljati v Zagreb. Takrat je živel v Kanadi in je bilo komplicirano organizirati gostovanje. Pascal Rambert mi je prinesel knjigo Vsi ptice, potovala sva na Reko in jaz sem tekst na mah prebral v avtobusu. Takoj sem vedel, da bo to prava bomba za Mini teater. Po dveh letih je drama dobila nagrado za najboljši evropski tekst. Je preprosto popoln, kot zgodba, alegorija in politični triler.« O tem, kaj pomeni naslov Vsi ptice, mi razloži: »Je neobičajna konstrukcija. Lahko pomeni, da smo vsi mi ptice. V Bibliji obstaja izraz ptice nebeške, one so simbol svobode, človek jih je s hrepenenjem opazoval, odkar živi na zemlji. One ne poznajo mej, političnih sporov. One so naše podzavestno, opomnik, da smo nastali iz neke daljne zvezne tvorbe.« Dramski tekst Vsi ptice je postal mednarodna uspešnica, dobro sprejeta tako med strokovnjaki kot gledalci. »Prav nikoli nisem po predstavi videl ljudi tako pretresenih kot po predstavi Vsi ptice. To je zgodba o družini, ki skriva globoko zakopano skrivnost. Na fantastičen način govori o odnosih, mama–sin, oče–sin, o začetku in koncu ljubezenske zveze.
Ob tem nam odkriva politične in družbene dogodke, ki jih morda nismo poznali, a nam lahko pojasnijo tudi krizo današnjega sveta. Obenem pa so na sceni izvrstni igralci, legendi Milena Zupančič in Ivo Ban, Robert Waltl, Nataša Barbara Gračner, Lina Akif in Gal Oblak, Saša Pavlin Stošić, Jose in Aleksandra Balmazović.«
