Slovenski kolesar po rojstvu sina našel formo
Slovenski kolesarji so spet udarili, tokrat 26-letni Domen Novak iz ekipe Bahrain Victorious. Na drugi najtežji etapi 105. izvedbe dirke Giro d'Italia je osvojil drugo mesto. Dan za tem, bila je zadnja nedelja v maju, je svojo peto dirko serije Grand Tour sklenil na 31. mestu, prej še nikoli ni bil tako visoko. Manj kot 24 ur pozneje pa je že bil v svoji rodni Dolenji vasi, streljaj od reke Krke, kjer so mu domačini pripravil bučen sprejem.
»Pričakoval sem, da se bo vas zbrala, a ne v takem številu. Je pa po navadi tako, da se zberemo, ko komu v vasi kaj uspe. Smo povezani in vedno čutim podporo,« se je Domen zahvalil vsem, ki so mu prišli čestitat. »Lahko rečem, da sem z Girom zadovoljen. Malce mi je zmanjkalo do etapne zmage. Generalno pa sem se dobro odrezal. Ekipa je zadovoljna z mojim delom pomočnika. Zato sem bil tam, da bi pomagal Landi do najboljše uvrstitve. A višje od tretjega mesta ni šlo, čeprav smo ciljali na zmago. Če bi mi kdo pred začetkom dirke ponudil drugo mesto, bi takoj podpisal, ampak ko razmišljam, bi lahko tudi dobil etapo, zato je malce grenkega priokusa.«
Delo pomočnika na največjih etapnih dirkah je veliko garanje. »Giro je posebna dirka, kjer moraš vsak dan dobro pomisliti, kje boš izstrelil svoj naboj in kje ga boš privarčeval. Sam imam kot pomočnik taktiko, da svoj del opravim 100-odstotno, potem pa v nadaljevanju etape varčujem moči za naslednji dan. Na vse moraš biti pozoren, vsaka ura spanja šteje – v celi dirki se jih nabere kar 21, to sta dve noči in pol. Moraš vedeti, zakaj si na dirki, temu se prilagodiš. Pred etapo se pogovorimo o taktiki, nevarnih odsekih. Potem se v avtobusu stuširamo, dobimo točno pripravljen in personaliziran obrok, v hotelu pa nas čakajo masaža, fizioterapija in kiropraktik.« Med masažo in potjo ima čas, da se javi domačim.
»Priznam, da je letošnje leto nekaj posebnega. Zadnja dva kilometra omenjene etape sem razmišljal le o sinu Boru, ki ima zdaj sedem mesecev. Zavedam se, da je z očetovstvom moje življenje dobilo nov smisel.« Pet let je že v tujini, dirka za ekipo Bahraina. »Ko mlad kolesar dobil priložnost, jo zagrabi z obema rokama. Prvi dve leti sem napredoval nad pričakovanji, naslednji dve leti sta bili slabši – pestila so me neujemanja na področju nutricionizma. Ko se ti sistem podre, se težko vrneš. Leta 2020 sem dobro dirkal na Giru, sledile so poškodbe in bolezni. Ko se mi je spet uspelo vrniti, sem se pretreniral in zbolel. Vse se je podrlo, fizično in psihično. Ko glava ni prava, na kolesu ne gre. Bil sem pred tem, da bi končal kariero. Pa me je partnerica Laura prepričala, da vztrajam zaradi sina, da me bo videl, da sem kolesar. Odločila sva se in poskusila na vse ali nič. Ekipa Bahrain Victorius mi je dala še eno priložnost, čeprav mi je pogodba potekla. Menim, da sem jo maksimalno izkoristil,« je Domen hvaležen domačim in ekipi, v kateri ima ob sebi dolenjska kolesarska imena, kot so Milan Eržen (vodja ekipe), Gorazd Štangelj (športni direktor ekipe) in druge.
»Trenutno mi je lažje biti pomočnik, kot pa da se dirka zame. Psihološko še nisem pripravljen, da sem na etapi ali dirki v glavni vlogi. Ni mi težko dati vse od sebe do zadnjega atoma za druge. V velikih ekipah, kot je tudi Bahrain Victorious, to zelo cenijo. Mikel Landa mi je na večerji po etapi, ko sem bil drugi na Giru, dejal, da bi bil ob moji zmagi bolj vesel, kot če bi zmagal sam. Taktika je sicer bila, da gremo na zmago zanj. Prav te njegove besede pa so dokaz, da ceni, kar sem naredil,« še doda Domen, ki se veseli dirke po Sloveniji, ko bodo od 15. do 19. junija zanj stiskali pesti sin Bor, Laura, oče Silvo in mati Antonija ter brat Klemen in sestri Erika in Anja.
