Moj kraj, moj raj: po stopinjah starega Ljubljančana

Na Kodeljevem sem bil doma, tam sva se igrala jest in sestrca …« je leta 1987 napisal Peter Lovšin, le kdo ga ne pozna, poleg barona Codellija, po katerem se Kodeljevo tudi imenuje, bržčas najznamenitejši prebivalec tega ljubljanskega predela, ki leži med Ljubljanico, Gruberjevim kanalom ter železniško progo Ljubljana–Novo mesto–Metlika.

Stali smo namreč pred gostilno Krpan, ki je znana po ribah, in čakali Lovšina, ta pa živi le za prvim ovinkom. Vlak je pripeljal mimo in z verande smo zrli proti nekdanjima vojaški bolnišnici in Pletenini ter prometni Zaloški cesti. Ampak to je na moščanski strani, mi pa smo bili na nasprotnem kodeljevskem bregu, na Lovšinovi strani.

Moj kraj, moj raj: slovenski kraji skozi oči znanih Slovencev in Slovenk

Gostilna Krpan

»Ne boš verjel, ampak od zunaj je ta gostilna točno takšna, kakršna je bila pred 45 leti,« nas je seznanil ustanovitelj legendarnih Pankrtov, govorimo o letu 1977, ko se je vse skupaj tudi začelo.

Peter Lovšin, rojen 27. junija 1955, je Kodeljevčan od rojstva. In je lahko doživel tudi tisto otroštvo, ki se mu v digitalni dobi današnji otroci žal ne morejo več približati. »Takrat je mularija živela še svobodno. Vse je bilo naše: naše je bilo Kodeljevo, četudi ni raslo na naših vrtovih, je bilo naše tudi sadje, pa tudi les je bil naš! Imeli smo se za prave ladjarje, ki so si ob Gruberjevem kanalu izdelovali čolne.«

Vse se je začelo po sestanku leta 1977 v gostilni Krpan. fotografije: Dejan Javornik

Ko so prenehali izdelovati čolne, so začeli ustanavljati bende. Vsak ga je hotel imeti. Lovšin, ki je že brenkal in napisal nekaj odštekanih komadov, je poslušal, denimo, Rolling Stonse, Davida Bowieja, Roxy Music …

A prišli so časi, ko se je za študentarijo vse prehitro zapiralo. Pajzli, kakršen je bil Krpan, že ob desetih zvečer.

Leta 1977 sta z Gregorjem Tomcem študirala na FSPN. Tomc sociologijo, Lovšin novinarstvo. Bilo je točno v tem času pred 45 leti, ko ga je Lovšin za nekaj potreboval. Dobila sta se tu v Krpanu ter ugotovila, da sta skoraj soseda in da poslušata identično glasbo. »Spomnim se, da je Grega prinesel še Newsweek in je pisalo, da se je pojavila neka nova oblika rocka, punk, ki da presega vse meje ter ga lahko igra skoraj vsak: boljše igraš, slabše je; slabše igraš, boljše je; manj akordov znaš, boljše je; bolj se dereš, boljše je; bolj pljuvaš čez vse, boljše je!« Samo še spogledala sta se: »To morava narediti!«

Tomc se je spomnil imena Pankrti, Lovšin pa je imel nalogo, da sestavi bend. Fantov res ni bilo težko najti: slišalo se jih je že iz najbližjih kodeljevskih garaž in tamkajšnje cerkve.

Glasbena šola Moste - Polje

»Od tam sem pobral bend,« je dejal in pokazal na vrata farovža. V farovžu je ravno v tistem času vadila skupina Sosedov sin. »Bili so dobri muskonterji!«

Nekako mu je uspelo prepričati kitarista Mitjo Prijatelja in Boga Pretnarja, ki sta se pridružila njegovemu sosedu basistu Juretu Kraševcu ter Slavcu Colnariču na bobnih. A preselili se niso daleč, samo v sosednjo stavbo – v klet Glasbene šole Ljubljana Moste - Polje.

V kleti glasbene šole so imeli prve vaje.

Ker pa se je začelo na njihovih vajah zbirati vse preveč navdušencev in je postalo že čisto predivje, so jih zabrisali ven. »Morali smo v Slape na eno kmetijo, a ker smo bili tudi tam preglasni, smo prišli vadit v kapelico ob gradu Kodeljevo,« je dejal Lovšin in priporočal, naj se napotimo še tja.

Kosovelova ulica

Nekje na pol poti smo se zaustavili: »Evo, tukaj sem živel do poroke!« Znašli smo se v Kosovelovi ulici, tik ob Športnem parku Kodeljevo. Zato niti ni čudno, da je Lovšin že od mladih nog neumorno brcal tudi žogo, pa čeprav mu je že pri desetih letih družinski prijatelj Marjan Rožanc lepo položil na srce: »Perči, ti si bolj za filozofiranje!« Na tem mestu ne smemo pozabiti, da je bil Lovšin v pionirskih časih tudi nadvse perspektiven smučar, ki celo za Križajem ni preveč zaostajal.

Pred domačo hišo na Kosovelovi, od koder je lahko spremljal v živo nogometne tekme.

»Poglej ga, moj balkonček!« je še vzkliknil. Na ta balkon je pokazal tudi zato, ker je lahko pisec Slovanove himne od tam mirno spremljal prav Slovanove nogometne tekme. Morda pa tudi zato, ker je zadnja leta tudi podpredsednik nogometnega društva Slovan. In ker entuziastično prebuja tega spečega nogometnega velikana s Kodeljevega.

Grad Kodeljevo

»Poglej, kako lep je ta naš park, kako lepo so ga zrihtali!« se je uživaško razgledoval, med čakanjem na priljubljeno kavo.

Sprehod po Kodeljevem je bil ne nazadnje tudi sprehod skozi čas, po Lovšinovih spominih: »Takrat sem razmišljal, kaj bi študiral, zgodovino ali novinarstvo. Najbrž je novinarstvo zmagalo tudi zato, ker je moj stric Jože Dekleva delal na Delu kot športni novinar, pa tudi bolj živahen poklic se mi je zdel. Zgodovino pa sem imel zmeraj rad tudi zaradi vseh možnih zgodovinskih primerjav, ki ponujajo marsikatero ugotovitev o današnjem življenju. Zato še zdaleč ne morem reči, da mularija posluša danes sploh kaj slabšo musko. V Sloveniji imamo celo plejado odličnih bendov. Se pa spomnim, da sem zadnjič smučal na Kopah in dobil zaradi posiljevanja z določeno glasbo občutek, da sem se znašel v Dalmaciji. Malce sem še potrpel, po drugem dnevu pa sem si rekel, naj počnejo, kar hočejo, ampak mene tam ne bodo več videli! Če se namreč sredi našega prečudovitega okolja počutiš kot tujec, to ni v redu. Poleg tega sem prepričan, da to niti ni okus ljudi, pač pa da gre za čisto brezobzirnost teh, ki prodajajo dušo.«

Natakar je prinesel kavo. Izpil je požirek in še enkrat dejal: »Kaj ni prelepo tukaj?«

Peter Lovšin je pripadnik Kodeljevega. Od tu izvira tudi njegova značilna filozofija: »Mi smo stari Ljubljančani, in če kaj, imamo svoj ljubljanski način razmišljanja. Mi nismo kaj prida romantični, tudi ne socrealistični, mi tudi nismo nikoli resno jemali političnih sistemov, še danes ga ne. Imamo pa svoj prav, svojo kulturo, ki je resda malo posebna, in imamo svoj kvart. Sam zelo rad potujem in zelo rad sem tudi drugod, toda zmeraj se počutim tako veselega in srečnega, kadar pridem spet v ta naš park.« V tistem je sklenil: »Meni se država ne zdi tako topla, kot je Kodeljevo toplo do človeka. Pa moram reči, da je Slovenija še zmeraj bolj topla, kot pa je Evropska unija. Pa tudi EU je še zmeraj bolj topla, kot je cel svet danes. A kadar prideš v kakšen kraj v Grčiji, kjer so ljudje zelo topli, in skoraj padeš na finto, to bi pa lahko bilo moje življenje, in včasih celo pomisliš, da je, tedaj te zmeraj povleče domov – na Kodeljevo.«

In kot da se je v tistem od nekod še enkrat zaslišal refren tiste pesmi iz leta 1987: »Adijo, Ljubljana, adijo, Kodeljevo, adijo, prjatli, zdej čas je za slovo ...«