Pobožna, pravična in dobrodelna

Matilda je pri nas sinonim za smrt, a Matilda je bila tudi kraljica in svetnica. Ime izhaja iz nemške Mathilde, ta naj bi bila sestavljena iz dveh besed, ki pomenita moč, sila in boj.

Rodila se je okoli leta 895 v nemškem Engernu. Starši – njen oče je bil grof, mati pa potomka frizijske plemiške družine – so si za hčer želeli dobre vzgoje, zato so jo dali v samostan, ki ga je vodila njena babica, prav tako Matilda. Tam se je veliko naučila, tudi latinščine. Leta 909 se je poročila z vojvodo Henrikom, zakon je bil srečen in je trajal 26 let. Matilda je rodila pet otrok, ni bila le predana in skrbna mati, pač pa tudi modra žena in opora možu, ki je kasneje postal kralj Henrik I. Po nekaterih podatkih naj bi ga tudi zaradi nje izbrali za vladarja, pri odločitvah in poslih pa ga je Matilda znala usmerjati.

A čeprav je bila kraljica, je ostala preprosta, podpirala cerkvene ustanove in pomagala revnim in zapuščenim. Veljala je za izjemno pobožno, pravično in dobrodelno. Vselej je delala za dobro skupnosti, zaradi česar si je pridobila zaupanje tako preprostih kot pomembnih ljudi.

Z možem in pozneje s sinovoma je ustanovila več samostanov v Nemčiji, tudi Quedlinburg, kjer je živela pred smrtjo in tam tudi umrla, postaviti je dala več cerkva, bolnišnic, tudi zdravilišč. Po moževi smrti leta 936 se je posvetila ljubezni do bližnjega.

Kraljica Matilda je umrla po dolgi bolezni 14. marca 968 v samostanu v Quedlinburgu v Harzu. Pokopali so jo v skladu z njeno željo: zraven njenega moža v kapeli gradu Quedlinburg, nedaleč od samostana.

Upodobljena je v kraljevskih oblačilih, v eni roki drži cerkev, v drugi pa posodo, iz katere deli miloščino. Včasih ima ob sebi tudi spokorniški bič. Z modelom cerkve jo kaže tudi skulptura iz zgodnjega 16. stoletja v cerkvi svetega Štefana na Dunaju. Je zavetnica kraljic, vdov, vnovič poročenih, številnih družin, ljudi, ki jih zasmehujejo zaradi vere, in po krivem obtoženih. Priporočajo se ji zoper smrt otrok. Goduje 14. marca.