Pod prisilo so služili Hitlerju

Na Ponikvi pri Žalcu so odkrili spominski plošči nekdanjim krajanom, ki so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko, kjer so padli in se niso več vrnili domov. S tem spominskim dejanjem so zdaj zapisana tudi njihova imena, s čimer so se pridružili tistim žrtvam, ki so življenje izgubile v prvi svetovni vojni, in žrtvam narodno-osvobodilne vojne, ki so umrle kot partizanski borci, aktivisti OF, talci ali interniranci v koncentracijskih taboriščih.

Udeleženci so se najprej zbrali pri maši zadušnici v župnijski cerkvi sv. Pankracija, kjer je maševal župnik župnije Velenje Janko Rezar ob pomoči stalnega diakona župnije Gornja Ponikva Andreja Vrabiča. Pred mašo je zbrane nagovorila Elizabeta Kos, ki je že pred 20 leti zbrala potrebne podatke o padlih in pogrešanih, ki so zdaj z imeni in priimki zapisani na spominski plošči.

Na južnem delu cerkve sv. Pankracija na Ponikvi pri Žalcu so ob spominskem znamenju iz prve svetovne vojne odkrili dve plošči z imeni 18 padlih Ponikovljanov, mobiliziranih v nemško vojsko. Fotografije: Darko Naraglav

»Mineva že 77 let od konca druge svetovne vojne, ki velja za največjo morijo v zgodovini človeštva. Hkrati se v tem trenutku soočamo s kruto vojno v Ukrajini s tisoči žrtvami, številnimi begunci in nepredstavljivim trpljenjem. Vse to nas navdaja z veliko skrbjo, odgovornostjo in zavedanjem, da nič, prav nič v tem življenju ni samoumevno. V luči tega zavedanja pa je današnji dan za Ponikvo lep, svečan in poln spoštovanja do svetosti življenja. Končno bomo v občestvo rajnih in živih Ponikovljanov sprejeli mlade fante – prisilno mobilizirane, ki so na pragu svoje mladosti izgubili tisto največ – svoje življenje. Najmlajši ob smrti še ni dopolnil niti 20 let, najstarejši pa je padel pri komaj 27 letih. Ne vemo natančno, kje počivajo njihovi telesni ostanki, v duhu in zapisani na spominskem znamenju pa bodo zdaj spet del nas. Pred skoraj 20 leti večkrat izražena želja, da se uredi spominsko znamenje, se je končno uresničila,« je med drugim povedala Elizabeta Kos.

Dr. Monika Kokalj Kočevar, kustosinja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije in strokovnjakinja za nemško mobilizacijo med drugo svetovno vojno, pa je poudarila, da je bila prisilna mobilizacija Slovencev v nemško vojsko ena izmed najhujših oblik raznarodovanja. »Po prihodu okupatorjev in razdelitvi slovenskega ozemlja so pod nemško upravo spadale Štajerska, Gorenjska in Koroška,« je dejala uvodoma. In nato razložila, da je šef civilne uprave na Spodnjem Štajerskem dr. Sigfried Uiberreither 24. marca 1942 izdal odredbo o uvedbi vojaške obveznosti in 26. marca 1942 še odredbo o popisu moških letnikov.

»Na Štajerskem so bili najprej pripravljeni seznami za letnika 1923 in 1924, temu so sledili popisi letnikov 1921 in 1922, nato 1919 in 1920, novembra in decembra pa 1925 in 1918. Nato so sledili nabori in vpoklici. Julija 1942 sta bila vpoklicana letnika 1923 in 1924. Letnik 1923 je odšel kar takoj v vojsko, letnik 1924 pa v državno delovno službo in naprej v vojsko. Do konca 1942 sta bila poleg letnikov 1921 in 1922 na naborih še letnika 1919 in 1920. V letu 1943 so bili zajeti letniki 1914–1918 in 1925–1927, v letu 1944 pa letniki 1908–1913, ki so jih najprej vpoklicali v državno delovno službo in nato v vojsko. V letu 1944 so nemške oblasti na Štajerskem popisale še letnik 1928, popisi letnika 1929 pa so potekali marca 1945.«

Kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Monika Kokalj Kočevar se že 30 let ukvarja s temami druge svetovne vojne.

Na Gorenjskem so bili vpoklicani letniki od 1916 do 1926, mobilizacija pa se je začela januarja 1943. »Po polletnem služenju v državni delovni službi (RAD) so vpoklicance pošiljali v različne rezervne vojaške enote, kjer so jih usposobili za bojevanje na fronti. Največ vojakov je bilo nato poslanih na vzhodno fronto. Štajerski fantje so se borili tudi na afriških bojiščih. Mobilizirani pozneje so bili poslani tudi na zahodno fronto, predvsem v Francijo. Iz slovenskih ujetnikov, ki so bili zajeti na fronti v Normandiji, so v Veliki Britaniji ustanovili jedro 5. prekomorske brigade, v Sovjetski zvezi pa sta bili ustanovljeni 1. jugoslovanska brigada in tankovska brigada. Številni so na fronti dezertirali in se priključili zavezniškim enotam in osvobodilnim gibanjem po Evropi. Veliko jih je uspešno dezertiralo v partizanske enote v Sloveniji.«

Drugorazredni državljani

Kokalj-Kočevarjeva je povedala, da so se mobiliziranci po koncu vojne iz različnih ujetniških taborišč vračali še vse do sredine 50. let prejšnjega stoletja. Status prisilnega mobiliziranca po vojni je bil odvisen od razmer v ožjem domačem okolju. Veliko jih je bilo obravnavanih kot državljanov drugega razreda, imeli so težave pri šolanju, zaposlitvi, pridobivanju kreditov, vsaj do 70. let so jih tudi večkrat zasliševali. Pravic niso imeli nobenih. Posebno težko je bilo številnim invalidom brez urejenega statusa.

Uvodni nagovor Elizabete Kos, ob njej diakon Andrej Vrabič in župnik Janko Rezar

V 50. letih so začeli ustanavljati skupine nekdanjih mobilizirancev za medsebojno pomoč in priznanje, toda šele leta 1991 je bilo ustanovljenih več društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, ki jih je leta 1995 povezala Zveza mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945. Istega leta so dosegli, da so bili vključeni v zakon o žrtvah vojnega nasilja, s čimer jim od leta 2010 pripada renta. Žal pa v nasprotju s prisilnimi mobiliziranci v Franciji, Belgiji in Luksemburgu odškodnine od Nemčije kot naslednice Tretjega rajha mobilizirancem v Sloveniji ni uspelo pridobiti.

»O skupnem številu prisilno mobiliziranih Slovencev še vedno veljajo le ocene, ki številko postavljajo nekje med 70.000 in 80.000. Po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je padlo 10.400 vpoklicanih. Več kot 15.000 se jih je vrnilo invalidov. Nekdanji prisilni mobiliziranci so ocenili, da je bilo v vojaških in paravojaških formacijah okoli 150.000 Slovencev. Na Gorenjskem so bile opravljene temeljne raziskave in pripravljeni seznami, ki potrjujejo, da je bilo mobiliziranih najmanj 11.500 Gorenjcev. Na Štajerskem so potekale delne lokalne raziskave, zato o skupnem številu vpoklicanih še ne moremo govoriti. Prav zato je pomembno, da se delo nadaljuje in se gradivo o nekdanjih vpoklicanih zbira, proučuje in predstavlja. Vsaka zgodba posameznika predstavlja košček zgodbe druge svetovne vojne,« je sklenila dr. Monika Kokalj Kočevar.