Pod zemljo reševal tudi nagrajeni pisatelj (FOTO)
Kar dva dni in dve noči smo spremljali dramatično reševanje poškodovanega jamarja Dejana Ristića iz jame Primadona, katere vhod je v strmem skalnem pobočju Tolminskega Migovca in je del naše največje jame, ki po dolžini za več kot 20 kilometrov prekaša Postojnsko jamo. To območje je za jamarje, kot so nam povedali poznavalci, to, kar sta Triglav in Everest za ljubitelje gora.
Po padcu v soboto popoldne 300 metrov globoko pod zemljo je namreč trajalo več kot 40 ur, da je tolminska jamarska legenda Rile, kot mu pravijo jamarji, v ponedeljek zjutraj ponovno ugledal luč dneva. Kar 59 jamarskih reševalcev Jamarske reševalne službe (JRS) iz vse Slovenije se je z nečloveškimi napori in v hudem mrazu trudilo, da so ga prenesli na površje. Pri tem so morali z miniranjem razširiti 150 metrov dolg ozek rov, saj drugače poškodovani ne bi mogel skozi.
Ob prvem klicu mu je bilo slabo od groze
Med reševalci je bil tudi podpredsednik Jamarske zveze Slovenije (JZS) in vodja izobraževanja pri JRS Damijan Šinigoj iz Novega mesta. Kot vodja ekipe 4 je bil ves čas ob ponesrečenem in ga spremljal na njegovi poti proti površju.
»Ko sem se po aktivaciji v soboto popoldne vozil proti Tolminu, mi je bilo kar slabo. Prve informacije so namreč bile, da je poškodovani v šoku in neodziven, s tem da vsi jamarji poznamo ekstremne razsežnosti jamskih sistemov v Migovcu. Gre za ogromen labirint z 42 kilometri rovov. Zavedal sem se, da bodo razmere za reševanje izjemno zahtevne,« nam je vidno utrujen povedal dan po srečnem koncu intervencije.
In res so bile zahtevne! Šinigoj, sicer pisatelj, lani je bil nagrajen z literarno nagrado desetnica, nam je iz prve roke opisal, kaj se je od sobote in vse do ponedeljka zjutraj dogajalo globoko pod zemljo na Tolminskem.
Ves čas smo morali paziti na njegovo desno roko, da se ni še bolj razbolela, kljub poškodbam pa se je izjemno spretno zvijal skozi tiste ozke rove, v katerih smo bili navzlic hudemu mrazu včasih vsi prepoteni.
»To je bilo zagotovo najbolj brutalno reševanje, kar sem se jih do zdaj udeležil. Psihično je veliko težje, ko greš po mrtvega ali res hudo poškodovanega, a fizično še nisem bil na bolj napornem in zahtevnem reševanju, kot je bilo to. Ko zdaj gledam nazaj, se šele zavedam, kakšno srečo smo imeli, da nam je tako hitro uspelo. Gre za izjemno razvejan labirint v podzemlju Migovca, včasih nismo imeli pojma, kje smo in kako naprej. Premikali smo se od ene do druge tople točke, hot spot jim rečemo jamarji, kjer smo naredili topel bivak za ponesrečenca, da je lahko počival, mi pa smo vmes opremljali pot naprej. Manever za manevrom, v ledeno mrzli jami. Bolj smo se premikali proti koncu, bolj smo bili izmučeni. Najbolj me je bilo strah, da bi ponesrečenca zaradi bolečin zvilo, saj bi to pomenilo večji zastoj in bi ga morali skozi tiste ožine dolgotrajno spravljati na nosilih. A na srečo se je res neverjetno držal in nam je ves čas sam pomagal,« opisuje dramatično reševanje.
Na vrvi sta se dobro spoznala
Največja sreča v tej nesreči je bila, nadaljuje, da je bil ponesrečeni mnogo bolje, kot je sprva kazalo. Ko je Damijan v nedeljo zjutraj prišel do njega, mu je močno odleglo, saj ni bil toliko poškodovan, da bi moral biti ves čas na nosilih, ampak je celo sam predlagal, da se ga naveže na pas in bo sam pomagal pri premikih.
Primadona je del najdaljšega jamskega sistema v Sloveniji.
»Rile je res izjemen jamar. Prej ga osebno nisem poznal, seveda pa zanj vemo vsi jamarji, saj velja za tolminsko legendo. In po 20 urah skupnega bingljanja na vrvi sva se kar dobro spoznala. Ves čas smo morali paziti na njegovo desno roko, da se ni še bolj razbolela, kljub poškodbam pa se je izjemno spretno zvijal skozi tiste ozke rove, v katerih smo bili navzlic hudemu mrazu včasih vsi prepoteni. Kadar nismo vedeli, kako naprej, nam je on vse razložil, saj je dejansko največji poznavalec te jame. Najprej se nam je ves čas opravičeval, ker smo se morali truditi z njim. No, na koncu nas je že on tolažil in nam kazal pot. Brez njegovega znanja in izkušenj bi se reševanje zagotovo zavleklo za en dan,« je prepričan Šinigoj.
Poleg ogromnih razsežnosti jame je bil najhujši dejavnik mraz. »Ponekod je bilo vse poledenelo, kamni so bili prekriti z ledom, ves čas je pihal leden veter ... Mi, ki smo se vseskozi premikali, smo še nekako zdržali.
Z miniranjem so morali razširiti 150 metrov dolg ozek rov.
Zdravnico Tino Bizjak, ki je bila z zdravstvenim tehnikom Samom Milaničem ves čas ob njem, je od mraza tako premetavalo, da mi je šlo kar na jok. Oba sta bila neverjetna, dejansko sta naredila čudež! Ves čas sta mu nekaj merila in dozirala protibolečinska sredstva, da je zdržal do konca. Ob vsej tej zelo resni situaciji smo se včasih tudi malo pošalili in se veselo nasmejali. Bili smo utrujeni kot psi, a smo se začeli režati kot pohani mački. Kako smo se razveselili golaža in druge hrane v konzervah, ki so nam jo skupaj z vodo ves čas dostavljali v jamo,« pripoveduje.
Reševalci na robu moči
Kot vodja izobraževanja JRS in kot podpredsednik JZS je Šinigoj nadvse ponosen na vse sodelujoče v akciji.
Znani jamar Dejan Ristić se je poškodoval v soboto, rešili so ga v ponedeljek zjutraj.
»Ta reševalna akcija je dokaz, kaj vse se da narediti s skupnimi močmi. Šlo je za resno poškodbo v zelo zahtevnih razmerah, dolgo je trajalo vse skupaj, a smo se vsi trudili in brez pomislekov naredili, kar je bilo treba. Vsi smo delali kot eden in nismo mislili na utrujenost. Res sem ponosen na vso ekipo, ki je na robu svojih zmogljivosti opravila odlično delo. Posebna zahvala gre gorskim reševalcem, ki so nam zaradi oteženega dostopa do vhoda v jamo napeljali vrvi in poskrbeli za varen dostop. In ekipama Letalske policijske enote in Slovenske vojske, ki sta s helikopterji opravili neverjetno delo. Če bi morali reševalci peš do vhoda v jamo, bi bili že do tam vsi skurjeni, in vprašanje je, kako bi se potem vse skupaj razpletlo. Ko smo z Dejanom ob treh ponoči prišli iz jame, smo bili dejansko izčrpani. Ko se je nato naredil dan in ga je odpeljal helikopter v bolnišnico, smo se spraševali, kako bomo v takem stanju sploh spravili vso našo opremo v dolino. Pa je prišel helikopter Slovenske vojske in razvozil vse, kar je bilo treba,« je hvaležen Šinigoj.
Tabori 400 metrov pod zemljo
Jama Primadona, v kateri se je zgodila nesreča, je del najdaljšega jamskega sistema v Sloveniji. Raziskano podzemlje Tolminskega Migovca, ki je zaradi izjemno razvejanega podzemlja dobilo ime votla gora, je sedaj dolgo kar 41,8 kilometra in globoko 972 metrov, sestavljajo pa ga trije jamski sistemi: Migovec, Primadona in Vrtnarija. Od leta 2012 velja za največjo jamo v Sloveniji.
Prav poškodovanec iz te zgodbe s srečnim koncem je eden najbolj zvestih raziskovalcev jamskih sistemov v Migovcu. Ristić se je v migovško podzemlje podal že leta 1976 in bil zraven tudi pri veliko zgodovinskih prelomnicah in novih odkritjih. Tako je leta 2015 z Andrejem Fratnikom in Iztokom Možirjem s prebitjem podzemnega kamnitega podora povezal dva prej ločena jamska sistema v enega in dolžino jame povečal za deset kilometrov. Trojica je kar z golimi rokami prekopavala 30 metrov dolg kamniti podor, da so prišli iz enega jamskega sistema v drugega.
Prvi deli sistema so bili odkriti šele leta 1972, saj so vsa vhodna brezna v nedostopnih skalnih strminah. Najprej so jame v Tolminskem Migovcu raziskovali lokalni jamarji, člani Jamarske sekcije Planinskega društva Tolmin, že kmalu pa se je glas o izjemnih razsežnostih te edinstvene preluknjane gore razširil po vsem svetu. Leta 1994 so se domačinom pridružili študenti iz univerzitetnega jamarskega društva Imperial College Caving Club iz Velike Britanije, sodelovanje traja še dandanes. Vsako leto namreč pripravijo skupne jamarske tabore, in sicer nadzemnega na skoraj 2000 metrih višine in podzemnega 400 metrov globoko pod zemljo, v jami Primadona. Na taborih jamarji z vsega sveta pomagajo pri odkrivanju in povezovanju novih podzemnih dvoran, brezen in rovov. Leta 2016 se je pri raziskovanju težko ponesrečil Anglež Arun Paul, iz podzemlja so ga srečno rešili po 24 urah.
