Pol stoletja je čakal na vislice

Čez približno dva meseca bo sodišče japonskega okrožja Šizuoka objavilo sodbo v ponovnem sojenju proti 88-letnemu Ivau Hakamadi, ki je po podatkih mednarodne organizacije Amnesty International kot obsojenec na smrt najdlje na svetu čakal na izvršitev svoje že 56 let stare smrtne obsodbe – po prvotni obsodbi iz leta 1968 bi ga morali obesiti. Hakamada je tudi na seznamu Guinnessovih rekordov kot obsojenec na smrt, ki je najdlje na svetu čakal na usmrtitev – a je na svojo srečo ni dočakal, in kot kaže, je najbrž tudi ne bo.

Isto okrajno sodišče, ki ga je pred več pol stoletja poslalo na vislice, je leta 2014 pri ponovnem pregledu procesa proti Hakamadi sicer ugotovilo, da so se na prvotnem sojenju zgodile nekatere procesne napake, ugotovili so tudi, da nekateri dokazi proti njemu niso ravno stali na trdnih temeljih, zato so presodili, da je šlo za napačno sojenje, in Hakamado po 46 letih čakanja na vislice izpustili na prostost. A se s to sodbo na zahtevo tožilstva ni povsem strinjalo višje prizivno sodišče in je odredilo ponovno sojenje. To se je začelo poleti lani in enkrat septembra letos naj bi dokončno presodili, kakšna bo zdaj usoda Ivaa Hakamade, bo dokončno odkorakal na prostost ali spet romal v zapor.

Požar in umori

Hakamada je bil leta 1968 obsojen na smrt, ker so ga obtožili, da naj bi 30. junija 1966 podtaknil požar v hiši svojega šefa, še prej pa naj bi ga ubil, poleg šefa pa naj bi do smrti zabodel še njegovo ženo in dva otroka ter ukradel 200.000 jenov (to je takrat znašalo kakšnih 1000 evrov). Hakamada je bil kot nekdanji poklicni boksar (v karieri je imel 29 profesionalnih boksarskih spopadov) zaposlen v manjšem podjetju za izdelavo znamenite in priljubljene japonske sojine paste miso. Kmalu po tem, ko je lastnik podjetja skupaj z družino umrl zaboden v požgani hiši, so policisti aretirali Ivaa Hakamado. Ta se je sprva branil, da je samo pomagal gasiti požar, ko je našel trupla svojega šefa in njegove družine, a je policija pri njem našla hlače njegove pižame, na katerih so odkrili manjše kapljice krvi in bencina, s katerim naj bi si pomagal pri požigu šefove hiše.

Ivao Hakamada v času, ko je bil poklicni boksar. FOTO: Shiho Fukada/japaneseclass.jp

Dva meseca po dogodku je Hakamada priznal dejanje, a so potem na sojenju njegovi odvetniki očitali policiji, da so ga zasliševali 23 dni tudi po 16 ur na dan, da je bil ves čas zaprt v samici in da mu med zaslišanji niso dovolili piti vode ali iti na stranišče. Na samem sojenju je tudi Hakamada umaknil svoje priznanje, ki ga je dal policiji, rekoč, da je bilo izsiljeno, saj naj bi mu eden od policijskih preiskovalcev potisnil pisalo in pisno priznanje, medtem ko je po 23 dnevih intenzivnega fizičnega in psihičnega mučenja ležal v bolečinah na tleh, policisti pa so brcali vanj.

Kot se je izkazalo kasneje, ko je sodišče okrožja Šizuoka pred desetimi leti še enkrat odprlo in podrobneje proučevalo sodni spis Ivaa Hakamade iz leta 1968, sta se tožilstvo in policija oprijela le sledi krvi in bencina na Hakamadovi pižami, niso pa sodišča seznanili s tem, da so 14 mesecev po tragičnem dogodku v cisterni v tovarni misa odkrili pet kosov krvavega blaga. Kri na tkaninah naj bi bila identična krvi ubitega lastnika in članov njegove družine. Policisti so domnevali, da je krvavo blago del obleke, ki naj bi jo nosil Hakamada v času umorov in požiga, potem pa naj bi se preoblekel v pižamo. Njegovi odvetniki in tudi del japonske javnosti zgodbi policije niso verjeli, očitali so ji, da je polna lukenj in nasprotij, a na koncu je sodišče sledilo predlogu tožilstva in Hakamado takrat obsodilo na smrt z obešanjem.

Premajhne hlače

Po večkratnih zavrnitvah pritožb na smrtno obsodbo je nova ekipa odvetnikov leta 1981 vložila zahtevo za ponovno sojenje in ponovni pregled vseh dokazov. Po njihovi preiskavi je bilo ugotovljeno, da nož, s katerim naj bi bile ubite žrtve zločina, in je bil eden od ključnih dokazov na sojenju, zaradi drugačne velikosti ne bi mogel povzročiti tako velikih vbodnih ran, da so bila vrata v hišo dejansko zaklenjena, in ne odprta, kot je na sojenju trdila policija, in da so bile krvave hlače pižame premajhne, da bi jih lahko Hakamada sploh oblekel. A čeprav so odvetniki kar 13 let zbirali in analizirali dokaze, je okrožno sodišče Šizuoke leta 1994 sicer privolilo, da se seznani z novimi momenti in dokazi, a je potem vseeno zavrnilo zahtevo po ponovnem sojenju.

Ivao Hakamada v družbi sestre in odvetnika marca lani, ko je vrhovno sodišče odredilo ponovno sojenje. FOTO: Getty Images

Pobude, da bi Hakamado izpustili iz zapora, kjer je kar 30 let preživel v samici, kar je močno načelo njegovo fizično in še zlasti psihično zdravje, so dobile zagon leta 2006. Najprej je 500 njegovih podpornikov, med njimi tudi boksarska svetovna prvaka Koiči Vadžima in Kacuo Tokašiki, pisalo japonskemu vrhovnemu sodišču in zahtevalo ponovno sojenje. Potem pa se je leta 2007 oglasil še Norimiči Kumamoto, predsedujoči tričlanskemu panelu sodnikov, ki so leta 1968 obsodili Hakamodo na smrt. Dejal je, da je že v času sojenja dvomil o pristnosti Hakamadovega priznanja in verjel v njegovo nedolžnost, toda ni mu uspelo o tem prepričati drugih dveh sodnikov. Zato izid glasovanja sodnega senata na prvem sojenju ni bil soglasen.

Po tem priznanju sodnika Kumamota so se zahteve po ponovnem sojenju okrepile. Kampanjo sta vodila Amnesty International in japonsko združenje poklicnih boksarjev (JFBA). Leta 2014 je potem sodišče okrožja Šizouka le privolilo v ponovno sojenje in Hakamado so izpustili iz zapora, da na prostosti čaka na novo sojenje. A od takrat pa vse do lani se je začela sodna saga, ko je višje sodišče v Tokiu leta 2018 zavrnilo odločitev sodišča v Šizouki za izpustitev Hakamade iz zapora, a so mu vseeno dovolili biti na »svobodi«, dokler se o vsem skupaj ni opredelilo japonsko vrhovno sodišče. To pa je marca lani odredilo ponovno sojenje.