Junak Božo Vrlinič pravi, da je biti policist poslanstvo
»Sem Belokranjec, trenutno živim v Črnomlju. Policist sem že 22 let. Poklicno pot sem začel leta 2001 na PP Črnomelj na praksi, nadaljeval šolanje na policijski šoli v Tacnu, med letoma 2002 in 2007 na PP Črnomelj, v letih 2007 in 2008 na mejnem prehodu Metlika, do 2010. na PP Črnomelj in od 2010 dalje na PP Novo mesto,« svojo delovno pot opiše 42-letni Božo Vrlinič, ki si je po izboru Inštituta za varnostno kulturo v sodelovanju s fakulteto za varnostne vede in fakulteto za družbene vede prislužil naziv policist leta 2022.
Kolegi s PP Novo mesto ga opisujejo kot pravega prijatelja, strokovnega, preudarnega in zanesljivega sodelavca, ki je vedno in vsakomur pripravljen priskočiti na pomoč. Danes je vodja izmene na PU Novo mesto. »Za poklic policista sem se odločil po končani srednji šoli. Že takrat sem imel željo pomagati ljudem v stiski, se boriti za dobro, poleg tega pa sem želel videti svet, Ljubljana v tistih časih za nas z obrobja Bele krajine ni bila tako blizu. Brez podpore družine mi ne bi uspelo. Biti policist je poslanstvo. Svojemu delu in poklicu sem predan, kolikor se le da, tudi v prostem času. Velikokrat so zato prikrajšani moji najbližji. Poklic opravljam s ponosom in z željo, da sem pri svojem delu kar se da učinkovit in da so ljudje, katerih primere obravnavam, zadovoljni. Tisti 'Hvala, ker vam ni vseeno', pomeni ogromno,« pove.
Romi so ga prosili za pomoč
Za pogumno ukrepanje je prejel medaljo za požrtvovalnost, ko je marca 2022 zunaj delovnega časa, na poti v službo, posredoval v Stranski vasi pri Novem mestu. Opazil je skupino ljudi med prepirom in takoj na pomoč poklical kolege, medtem pa poskušal sprte osebe pomiriti. Za kratek čas mu jih je uspelo razdvojiti, nato pa se je prepir nadaljeval, prišlo je do streljanja, ena oseba je bila ranjena, osumljenci so zažgali hišo poškodovanega. Božo je ranjencu takoj nudil prvo pomoč in pravočasno zasegel predmete, uporabljene pri poskusu uboja in požigu. S posredovanjem podatkov o osumljencih je odločilno prispeval tudi k takojšnjemu prijetju obeh pobeglih storilcev.
»Spomnim se, da sem se peljal na delo, čisto običajen dan je bil. Do trenutka, ko ni bilo več tako. Malo pred romskim naseljem sem se čudil, zakaj je na cesti toliko ljudi. Ko sem se pripeljal bližje, so me začeli sami Romi ustavljati in prosili, naj posredujem. Naval adrenalina je bil tolikšen, da ko se je sprožil strel, sem pogledal, ali je zadel mene. Adrenalin je popustil šele naslednji dan, takrat sem v glavi začel premlevati stvari in pojavil se je tisti nadležni 'kaj pa če'.« Ga je kdaj strah? »Ja. Včasih misli odtavajo, kamor ne bi smele, in razmišljam, kaj vse bi se mi lahko zgodilo, kaj bo, če se mi res kaj zgodi. Ko mi je težko, se zaupam ljudem, ki so mi blizu. Strah ni vedno slab, če ga je ravno prav. Ko ga čutiš malo, si bolj pozoren na dogajanje okoli sebe, in to je zelo pomembno pri našem delu,« pove.
Nima čarobne paličice
»Kot vodja izmene še vedno opravljam vsa policijska dela. Ljudje velikokrat ne razumejo, da naše delo ne poteka samo na terenu, ampak da je ogromno administrativnega dela potem, ko opravimo ogled kraja dogodka,« opiše. »Največji izziv, s katerim se srečujem, je, kako biti dober pri svojem delu, obenem pa biti dober oče svoji deklici. Kako vse to peljati in pri tem ne izgoreti. Velikokrat delo vsaj v glavi nosim domov, velikokrat po telefonu rešujem, kar lahko, s svojim znanjem pomagam kolegom pri reševanju primerov. Pa kljub vsemu to za našo družbo še ni dovolj. Ljudje od nas včasih pričakujejo, da bomo naredili čudež, ne zavedajo pa se, da niti mi nismo vsemogočni, da nimamo čarobne paličice, ki bi vse postavila na pravo mesto. Tudi policisti smo samo ljudje, ki imamo kdaj pa kdaj slab dan, tudi doma težave, smo v mislih pri še desetih drugih primerih. Smo le en del sistema v državi, za reševanje določene problematike pa je marsikdaj potreben celovit in sistemski pristop, ki zahteva odziv številnih drugih institucij. Poklic policista je vsako leto bolj zahteven, obenem pa žal tudi manj cenjen. Vsako leto je manj mladih policistov, veliko jih odide iz poklica, ker ne zmorejo tempa, prevzemanja odgovornosti in tveganja, ki smo mu vsak dan izpostavljeni. Kot družba smo postali preveč egoistični in gledamo samo nase. Velikokrat pozabimo, da se je treba prilagajati, biti strpen, predvsem pa videti stvari tudi z drugega zornega kota in imeti čut in odgovornost pomagati drugemu.«
Včasih moraš biti samo človek, prisluhniti in razumeti.
Poslanstvo
»Nagrada za najboljšega policista je »potrditev, da delam dobro, prav in da so ljudje, ki to vidijo in cenijo«. Za nagrado je dobil plaketo, medaljo in častni sprejem ob vrnitvi na policijsko postajo. »Biti policist je poslanstvo, je naporno, nevarno, včasih tudi žalostno, a ko pomagaš ljudem in ti to cenijo, je občutek nepopisen. Včasih moraš biti samo človek, prisluhniti in razumeti. V svojih vrstah potrebujemo več takšnih ljudi, potrebujemo mlade policiste, ki bodo tudi nam dali nov zagon za delo in nas razbremenili,« opozori na kadrovsko stisko. Ko ni v službi, čas rad preživi med svojimi. »V prostem času preživljam čas z domačimi, s hčerko. Pomagam bratu na kmetiji, prijateljem pri vseh mogočih opravilih, tudi doma dela ne zmanjka. Pozimi rad smučam in takrat s hčerko izkoristiva čas zase. Jaz potrebujem njo in ona mene,« sklene Božo Vrlinič, policist leta 2022.
