Polna luna ob obletnici prvega človeka na Luni
Minulo soboto oziroma nedeljo, 20. oziroma 21. julija po srednjeevropskem času, je minilo 55 let od takrat, ko je več sto milijonov ljudi vzhičeno buljilo v televizijski zaslon in čakalo, da bo prvi človek stopil na Luno. Z velikim zanimanjem so opazovali, kako je Apollo 11 mehko pristal na Luni in je ameriški astronavt Neil Armstrong stopil iz lunarnega modula na površino Luninega Morja tišine. Zahvaljujoč Josipu Vidmarju, ki je bil takrat predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), smo prenos pristanka modula Apolla 11 lahko gledali tudi v Sloveniji oziroma vsepovsod tam, kjer so lahko dobili signal takrat še TV Ljubljana.
Jugoslovanska radiotelevizija je bila namreč proti temu, da bi prenašali prvi pristanek na Luni, a je Vidmar s svojim vplivom in ugledom dosegel, da so gledalci TV Ljubljana – leta 1969 je imelo v Sloveniji televizijski sprejemnik okoli 150.000 gospodinjstev – vseeno videli ta zgodovinski dosežek. TV Ljubljana je sicer že pred tem prenašala izstrelitev in polet Apolla 10, med 16. in 24. julijem 1969 pa je potem pripravila še vrsto posebnih oddaj. Za televizijo je prenos pristanka človeške posadke na Luni prenašal takrat 21-letni novinar Boris Bergant v sodelovanju z inženirjem Vladom Ribaričem z Astronomsko-geofizikalnega observatorija na ljubljanskem Golovcu, ki je komentiral tehnični del.
Simbolična kulisa
Za letošnjo obletnico pristanka Apolla 11 na Luni je za simbolično kuliso na nebu poskrbelo vesolje samo, z neba je svetila polna luna. Največ pozornosti so obletnici seveda namenili v Združenih državah Amerike (ZDA). V letalskem in vesoljskem muzeju v San Diegu so pripravili slavnostno gala večerjo, ki se je je udeležil še edini živeči član posadke, ki je pred 55 leti pristala na Luni, Edwin Buzz Aldrin, ki je pri 94 letih še dokaj vitalen mož. Ob njem je bil tudi astronavt Charlie Duke, ki je bil glavni komunikator med posadko na Apollu 11 in nadzorno-komandnim centrom ameriške vesoljske agencije Nasa v teksaškem Houstonu. Filmski navdušenci so obletnico lahko praznovali tudi z ogledom najnovejšega filma z naslovom Odpelji me na Luno s Scarlett Johansson v glavni vlogi. Posebne slovesnosti so potekale tudi v Nasinem Kennedyjevem vesoljskem centru in tudi v vesoljskem muzeju v mestecu Wapakoneta v Ohiu, domačem kraju Neila Armstronga, tudi na krovu letalonosilke Hornet, ki je v Pacifiku prestregla lunarno kapsulo Apolla 11 s tremi astronavti, so pripravili slovesnost.
Pristanek prve človeške posadke na Luni je bil vrhunec zanimive vesoljske tekme, ki se je v najhujšem času hladne vojne po drugi svetovni vojni odvijala med tedanjo Sovjetsko zvezo (SZ) in ZDA. Začelo se je z jedrskim oboroževanjem in tekmo med tedanjima velesilama, kdo bo naredil več balističnih medcelinskih raket, pri izdelavi katerih je bila ključna tehnologija tudi za vesoljske polete. Vesoljska tekma se je začela po 4. oktobru 1957, ko je SZ kot prva uspešno izstrelila satelit Sputnik 1. 13. septembra 1959 je ruska oziroma sovjetska sonda Luna 2 kot prvo človeško narejeno plovilo treščila na površino Lune. Dodaten zagon je tekma dobila, ko je Sovjetska zveza 12. aprila 1961 poslala Jurija Gagarina v zemeljsko orbito s plovilom Vostok 1. Ta polet je spodbudil takratnega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ki je od ameriškega kongresa zahteval, naj se zaveže k finančni podpori cilja, pristanku človeka na Luni in njegovi varni vrnitvi na Zemljo še pred koncem desetletja. Obe državi sta začeli razvijati težke nosilne rakete, pri čemer so ZDA uspešno pripravile Saturn V, ki je bil dovolj velik, da je na Luno poslal orbitalno plovilo za tri osebe in pristajalni modul za dve osebi. Tekma se je razplamtela in leta 1966 sta velesili v razmiku nekaj mesecev izvedli prva mehka pristanka robotskih plovil na Luno – 31. januarja sovjetska Luna 9 in 30. maja ameriški Surveyor 1.
Konec tekme
Združene države Amerike so po 21. juliju 1969 do leta 1972 izvedle še pet človeških in več robotskih odprav na Luno, nato pa je vesoljska tekma zamrla in z njo tudi tovrstne zapletene, drage in tvegane odprave. Zadnji človek je zapustil Lunino površje 14. decembra 1972.
Majhen korak za človeka
Vrhunec vesoljske tekme je bil seveda pristanek Apolla 11 na Luni in uresničitev Kennedyjevega cilja. Za poveljnika odprave Apolla 11 so pri Nasi izbrali Armstronga, poleg sta bila še pilot komandnega modula CM-107 Columbia Michael Collins in pilot lunarnega modula LM-5 Eagle Edwin Aldrin. Vzleteli so s Kennedyjevega vesoljskega centra na Cape Canaveralu na Floridi 16. julija ob 9. uri in 32 minut po tamkajšnjem času in prepotovali 400.000 kilometrov do Lune. V lunarni modul sta se vkrcala Armstrong in Aldrin. 20. julija ob 13.15 sta se ločila od komandnega modula, kjer je ostal pilot Collins. Po 102 urah in 15 minutah od starta z Zemlje sta ob 16.17 pristala na Luni. Po nekaj urah priprav je Armstrong 20. julija 1969 ob 22.56 minut (21. julija ob štiri minute do 3. ure po srednjeevropskem času) zlezel po lestvi in skočil na Lunina tla. Nato je izgovoril slavni stavek: »To je majhen korak za človeka, toda velik za človeštvo.«
2 uri in 31 minut sta bila na Luni Neil Armstrong in Buzz Aldrin.
94 let je star edini še živeči član posadke Apolla 11 Buzz Aldrin.
150.000 televizorjev je bilo leta 1969 v Sloveniji.
Čez 20 minut je izstopil še Aldrin. Postavila sta ameriško zastavo in opravila različne meritve ter zbrala lunarno kamenje. Na kraju prvega izkrcanja sta pustila tablico z napisom: »Tu so ljudje s planeta Zemlja prvič stopili na Luno. Prišli smo v miru za vse človeštvo.« Na njej so datum ter podpisi astronavtov in takratnega ameriškega predsednika Richarda Nixona. Na Luni sta preživela 2 uri in 31 minut. Z zgornjim delom lunarnega modula sta se s podnožja, ki je ostalo na Luni, izstrelila proti komandni kapsuli, spajanje je trajalo 3 ure in 40 minut. Po osmih dneh, treh urah in 18 minutah so se člani odprave vrnili na Zemljo in pristali v Pacifiku, kjer jih je pobral helikopter z letalonosilke Hornet.
