Pomembno je, da prosimo za pomoč

S psihologinjo mag. Mio Bone smo se pogovarjali, kako po katastrofi poskrbeti za svoje notranje stanje, kako poiskati pomoč in pomagati najmlajšim.

Kako poskrbimo za svoje mentalno stanje, če nas doleti katastrofa?

Mentalno zdravje je del našega celotnega zdravja, zato poudarjam, da moramo poskrbeti zanj. Ko nas doleti katastrofa, je izjemnega pomena, da vsak dan v telo vnesemo dovolj hrane in si zagotovimo dovolj spanca. Oboje je seveda lahko izziv, saj zaradi adrenalina, ki je povsem naraven odgovor na katastrofo, nimamo občutka, da smo lačni ali da potrebujemo počitek. Nekaj časa nam adrenalin seveda lahko pomaga, da nam gre lahko celo zelo dobro tudi brez hrane in spanja, vendar je temnejša plat tega, da dodatno porabljamo zaloge energije in jih ne obnavljamo, kar pomeni, da se lahko pojavita tesnoba in strah. Če ne prej, bo marsikdo šele pri teh negativnih občutkih, ki pridejo z zamikom, spoznal, da je treba poskrbeti za osnove in tako posledično tudi za svoje mentalno zdravje.

S kakšnimi koraki ga lahko podpremo?

Z osnovami, kot sta kakovostna hrana in dovolj spanja. Če se osredotočimo samo na mentalno zdravje, pa nam v katastrofi lahko pomaga občutek strukture (tj. kaj bomo naredili danes, jutri, čez en teden), saj smo tako osredotočeni na to, kaj lahko naredimo. Pomembno je, da prosimo za pomoč, da se obrnemo na prijatelje in znance. Tako ostanemo povezani in nismo povsem sami, pa tudi napredek je hitrejši in opaznejši. Nujno je, da smo prijazni in potrpežljivi do sebe in do drugih, v času katastrofe ni primeren trenutek za nagle odločitve. Četudi se nam zdi, da naj ne bi bilo časa za pogovor, izkoristimo to, da lahko svoje občutke delimo s tistimi, ki jim zaupamo.

Zakaj v takšnih situacijah pogosto odrivamo svoje duševno zdravje?

Naravna katastrofa povzroči eno izmed hujših stisk, saj na okoliščine nimamo vpliva, pravi psihologinja Mia Bone. FOTO: Dejan Javornik

Ko se poruši ravnovesje oziroma stanje, ki smo ga razumeli in doživljali kot vsakodnevno, dobro, sprejemljivo, se srečamo s svojimi strahovi in skrbmi. Naravna katastrofa povzroči eno izmed hujših stisk, saj na okoliščine nimamo vpliva – se »samo« zgodi. In ko se nam nekaj zgodi, ko ni naša krivda, se bolj srečujemo z vprašanjem, zakaj se je to zgodilo prav meni in moji družini. Ko ostanemo brez vsega, ni ničesar, kar smo poznali prej, zato je vse treba postaviti na novo. Zato je dobro, da imamo načrt (da smo lahko potrpežljivi) in da se vključimo med prijatelje.

Kako naj razložimo otrokom, kaj se je zgodilo?

Vedno skladno z njihovo starostjo in tem, koliko lahko razumejo, vendar zelo iskreno. To pomeni, da je ključno, da jim pokažemo svoja čustva in jim zagotovimo, da bomo naredili vse, kar je v naši moči, da bomo čim hitreje ponovno zaživeli običajno življenje. Zagotovite jim, da kar se je zgodilo, ni njihova krivda, in razložite, kako se je zgodila ta naravna katastrofa. Smiselno je, da povprašate, kako se počutijo, in vsak dan poskrbite za to, da imajo občutek varnosti.

Kako lahko pomirimo njihove strahove?

Vsak dan jim lahko povemo, kaj vse smo naredili (če so pomagali tudi oni, jih pohvalite), lahko z njimi delimo načrt, kaj bomo naredili jutri. Povprašajte o njihovih čustvih in poskrbite, da vedno znova razložite, da ste jim vedno na voljo, če potrebujejo tolažbo. Še najbolje pa je, da jim samodejno pokažete, da jih imate radi in da boste naredili vse, da se bodo počutili varne.

Zakaj moramo tudi znotraj nenormalnega najti rutino?

Rutina je zlato pravilo, da naši možgani preklopijo na to, da imamo stvari pod nadzorom. Ko jih imamo pod nadzorom, smo avtomatično bolj umirjeni, kar pomeni, da lahko bolj smotrno trosimo svojo energijo. Če ni rutine, se hitro pojavijo strah, skrbi in panika. V teh stanjih imamo tendenco, da sprejemamo napačne odločitve, neprimerno usmerjamo svojo energijo in dolgoročno ne omogočimo notranjega občutka stabilnosti.

Kaj lahko naredimo, ko se vsi obračajo na nas za podporo in pomoč, ker smo denimo glava družine, čeprav se komaj držimo pokonci?

Ne glede na katastrofo je treba poskrbeti za tiste osnove, ki nam omogočajo preživetje: hrana in spanje. Ker gre za izredne razmere, ne bomo spali osem ur in si za kuhanje kosila vzeli dve uri, vendar je bistveno, da imamo dovolj spanja (načrtujte, kdaj boste odšli spat) in kakovostne hrane. To sta stebra, ki bosta avtomatično poskrbela, da bomo imeli več moči in potrpežljivosti za podporo drugim. Če ste glava družine, določite, kdo bo prevzel katere aktivnosti, vključite vse druge. Samo če boste razporedili obveznosti, vam bo vsem uspelo. Tako boste tudi drugim posredno pomagali, da bodo pridobili nazaj samozavest in zaupanje vase.

Zakaj se včasih počutimo krive že samo zato, ker se nam ni nič hudega zgodilo?

To je sindrom, ki ga v psihologiji definiramo kot krivda preživelega. Ker je bila katastrofa v Sloveniji tako zelo obsežna, skoraj vsak pozna nekoga, ki je v poplavah izgubil del premoženja ali vse. Zaradi tega se lahko sprašujemo, kako to, da smo imeli mi tako srečo, da nam je bilo prizaneseno, kar je samo korak stran od občutka krivde.

Kaj lahko naredimo v zvezi s tem občutkom?

Pomembno je, da vse občutke, tudi negativne, zaznamo in sprejmemo. Namesto da se občutku krivde predamo, ker to lahko pripelje do distance, pa tudi globoke žalosti, je smiselno, da ponudimo pomoč prizadetim v poplavah. Če občutki krivde dlje ne izginejo, pa je dobrodošlo poiskati strokovno pomoč.

Kako naj ljudje poiščejo pomoč? Kako naj prosijo zanjo?

V trenutni situaciji bi pomoč razdelila na dve skupini: materialno, ki je lahko tudi v obliki prostovoljstva, in psihološko, kjer imamo varen prostor za predelovanje občutkov, ki so se nabrali med katastrofo in po njej. Za materialno pomoč prosimo direktno in glasno brez sramu (prijatelje, znance, skupnost, v kateri živimo). Za psihološko, tj. profesionalno pomoč pa najprej kar telefonsko svetovanje. Vse podatke za to najdete na spletni strani NIJZ.