Popotovanja k najboljšim izvirom: Zlata voda in izvir – Dobec in Brejnice
Kraška planota Menišija je dobila ime po menihih kartuzijanih. Prvi zapisi o Begunjah segajo v leto 1260, ko so kartuzijani iz Bistre dobili v last od oglejskega patriarha posesti med Cerknico, Vrhniko, Logatcem in Iško. Po ljudskem izročilu so predniki meniševcev živeli na gori Slivnici. Pozneje so se preselili pod Slivnico na Njivice (ledinsko ime predela v bližini Otonice).
Leta 1255 je koroški vojvoda Ulrih ustanovil kartuzijo v Bistri in ji podelil sodno oblast nad ljudmi v Menišiji. Po odpravi fevdalizma leta 1772 in z zemljiško odvezo leta 1848 so kmetje postali dejanski lastniki gozdov in pašnikov. Po menihih je planota tudi dobila svoje prepoznavno ime.
Raz za kolesarje in ljubitelje gozdov
Kraška planota, na kateri se gozdovi prepletajo s pisanimi travniki, je zaradi svojih razgibanih cest z malo prometa raj za kolesarje pa tudi za ljubitelje gozdov. Opozoriti je treba, da lahko v tem okolju srečate najbolj divje prebivalce – medveda, volka in celo risa. Ljubitelju narave ure tu minevajo kot minute.
Planota se vleče od Blok na jugovzhodu proti Rovtarskemu hribovju na severovzhodu. Z njim se stika v ozkem pasu med Vrhniko in Logatcem ter loči Ljubljansko barje od Notranjskega podolja. V preteklosti je bilo na Menišiji jezero, o čemer pričajo ponorne jame. Na območju Menišije je bilo do zdaj registriranih 128 jam in brezen.
Danes se nam zdi samoumevno, da do vode za vsakdanjo rabo pridemo brez najmanjšega truda. Še ne dolgo tega pa ni bilo tako. Vaščani Dobca – vas je dobre štiri kilometre oddaljena od Begunj pri Cerknici – so vozili vodo od studenca Lurške Matere božje na svoje domove. Možje so v zasneženi zimi zapregli vola, na voz naložili večje posode in šli po vodo h koritu, da bi bila njihova zaloga pri hiši vsaj za nekaj časa. Še prej je bilo treba za silo očistiti pot do korita. To je bilo nadvse zamudno opravilo. Le nad kakovostjo vode se Dobčani niso mogli pritoževati.
Ljudsko izročilo govori o zdravilni vodi
Pod cerkvijo sv. Lenarta, poleg kapelice Lurške Matere božje, je vodno korito, v katerega priteka čista voda iz izvira. Nad kapelico se je v mnogih letih lepo zarasel mogočen bršljanov grm. Kapelica in korito sta bila zgrajena leta 1904, ko je po neštetih pisnih prošnjah Dobčanov avstrijska vojska končno izplačala odškodnino za sitnosti, ki so jih povzročali vojaški manevri na bližnjem Pretržju. Ljudsko izročilo pravi, da voda iz tega izvira vsebuje zlato in je zdravilna, ker priteka skozi zemeljske plasti, bogate z zlatom. Do izgradnje korita so Dobčani za pitje, napajanje živine in pranje uporabljali vodo iz Lokev, le nekaj deset metrov naprej od korita. Lokev so vaščani naredili okoli leta 1840. Tudi Lokev se je polnila s čisto vodo, ki je občasno pritekala iz manjših izvirov v bregu.
Zaradi ugodne sestave tal je v Menišiji, kjer je tudi vas Dobec, največ čistih stalnih izvirov. Ljudje jih že stoletja uporabljajo za pitje, o vrednosti in pomenu nekaterih izvirov pa še živijo zgodbe v ljudskem izročilu. O izviru Beč v Bezuljaku, ki je od Dobca oddaljen dva kilometra, pravijo, da so ga nekoč posebej cenili romarji z golšo. Tudi o vodi iz Brejnic krožijo legende o zdravilnih učinkih.
Izvir Brejnice je glede na lego tudi velika posebnost. Ljudsko izročilo pripoveduje, da je voda tega izvira zdravilna, saj krepi zdravje in poživlja. S pitjem te vode so se, kot pravijo domačini v bližnjih vaseh, mnogi pozdravili. Neštetokrat je bila voda iz izvira Brejnice zadnje upanje in želja umirajočih. Imenovali so jo tudi »lačna« voda, saj so kosci, ki so v preteklosti kosili travnike okrog izvira, vedno postali lačni, če so se napili te vode. Tako pravi ustno izročilo.
