Povsod najde navdih

O tem in predvsem o glasbi sva se pogovarjala z Ljubljančanom, ki je umetnik v pravem pomenu besede. Katera je njegova najljubša glasba, nam postane jasno že ob pogledu na njegovo majico s podobo večnega klasika Beethovna. Tudi lokacija pogovora je bila v znamenju umetnosti, saj sva v objemu Plečnikove tržnice uživala v ostrigah. »Ne bi rekel, da je to moja najljubša jed, si jih pa občasno privoščim,« Klemen Hvala razloži svoj izbor, ki je zadovoljil moje gurmanske apetite. »Poletje je za glasbenike zelo pestro. Seveda za tiste, ki si ne privoščimo počitnic, temveč čas dopustov izkoristimo za delo, ki nas veseli,« pove o bližnjih načrtih, saj bo med drugim nastopil na Festivalu Ljubljana. »V prvi polovici avgusta imamo z glasbeniki Ensemble Dissonance štiri koncerte, ki so programsko povsem različno zasnovani, gostili pa bomo tudi vrhunske umetnike, kot so kvartet saksofonov Signum, violinist Dmitri Sitkovetsky, trobentač Reinhold Friedrich, dirigent Jonathan Stockhammer, sopranistka Nika Gorič in drugi odlični domači in tuji glasbeniki.«

Odraščal je v glasbeni družini. »Starši so mi že v otroških letih privzgojili ljubezen do glasbe in mi tlakovali glasbeno pot ter posvečali veliko časa moji glasbeni vzgoji in odkrivanju vrednot klasične glasbe z obiski koncertov in opernih predstav ter poslušanjem glasbe doma.« Z očetom ju lahko večkrat srečamo na klasičnem koncertu. »Spominjam se njegovih dveh zelo pomembnih nasvetov, ki sem ju izkusil kot resnična, in to ne le na področju glasbe, temveč v življenju na splošno: da se ne smemo zadovoljiti z že doseženim in da je treba vztrajati. Poleg glasbe sta nama vzgojila tudi ljubezen do športa, gora, morja in narave, zlasti mama pa tudi ljubezen do tujih jezikov. Vendar je bila glasba vedno na prvem mestu,« poudari profesionalni glasbenik, ki je v glasbeno šolo vstopil že pri šestih letih. »Po klavirju, ki smo ga imeli doma, sem razbijal že prej,« še pove v smehu o začetkih. Nikoli pa ni sanjal o glasbeni karieri. »Kar se je odvilo, se je odvilo spontano, iz želje in potrebe po glasbenih doživetjih ter v skladu z mojimi zmožnostmi in sposobnostmi.«

Komorno zadovoljstvo

Njegova največja glasbena ljubezen je violončelo. »Po zaključku igranja blokflavte sem se moral odločiti za resen inštrument. Mlajši bratec, ki je bil tudi manjši od mene, se je odločil za violino, jaz pa za večje violončelo, kar nama je omogočilo skupno muziciranje.«

Največ časa pa trenutno posveča ansamblu Ensemble Dissonance. »Združuje glasbenike, ki se ukvarjajo s komorno glasbo. Prihajajo iz prvih vrst ljubljanskih orkestrov, v njem pa igrajo tudi profesorji akademije za glasbo v Ljubljani in samostojni glasbeni ustvarjalci.« Komorna glasba marsikomu ni domača, zato jo je Klemen pojasnil v ljudskem jeziku. »To je glasba, ki jo izvajajo manjše glasbene zasedbe in nastaja v interakciji med posameznimi glasbeniki, praviloma brez dirigenta. Ta glasba morda ni tako prominentna kot na primer operna ali simfonična, morda zahteva tudi nekoliko več poznavanja in angažmaja pri poslušanju. Zagotovo pa prinaša največ zadovoljstva ne le poslušalcem, temveč tudi izvajalcem.«

Ob tem me zanima, ali ima morda občinstvo vendarle zadržke do komorne glasbe. »Predvsem je občinstva manj kot na opernih predstavah ali simfoničnih koncertih. Zato se praviloma odvijajo v manjših koncertnih dvoranah. Od tod tudi poimenovanje komorne glasbe (it. camera = soba). Predvsem so to ljubitelji glasbe, ki bolj uživajo v zvoku, ki nastaja v intimnih interakcijah med glasbeniki, kot pa v večjem simfoničnem zvoku, ki ga proizvaja velika skupina glasbenikov pod vodstvom dirigenta.«

Foto: Igor Modic

Ko nazdraviva, mi razkrije, zakaj ga tako privlači komorna glasba. »Prepričan sem, da so šli veliki skladatelji pri skladanju komorne glasbe najdlje in tu najbolj izživeli svoja glasbena hotenja. Na primer Beethoven v svojih godalnih kvartetih. Z vidika izvajalca pa je to glasba, ki dovoljuje največ svobode. Kot že prej omenjeno nastaja v dialogu med glasbeniki, brez posrednika, torej dirigenta.« Nakar mi zasanjano pove: »Glasba, ki jo igram, mi pomeni neprecenljivo izkušnjo biti v metafizičnem stiku z največjimi umi človeštva, ki so svoje dojemanje sveta zapisovali kot glasbena sporočila svojega časa. Zato je zelo pomembno, da izvajamo tudi glasbo, ki nastaja v današnjem času, ki je zrcalo časa, v katerem živimo, ne le odmev preteklosti, ki jo danes dojemamo drugače, kot so jo tedaj.«

V njegovem življenju pa je umetnost prisotna na vsakem koraku, ne samo kot glasba. »Za delo, ki ga opravljam, ne zadostuje le dobro poznavanje glasbene umetnosti, glasbene zgodovine in glasbene literature, temveč tudi poznavanje drugih zvrsti umetnosti. Zato veliko berem, hodim v gledališče, na razstave ter gledam filme. Povsod lahko najdem navdih za zasnovo domišljenega programa koncerta ali novega projekta.« Klemna pa ste mogoče že zasledili na filmskem platnu, nazadnje je nastopil v filmu Zgodovina ljubezni Sonje Prosenc. In ja, tudi brez ljubezni si Klemen ne predstavlja življenja, zato mi ob koncu pove: »Radi se imejte! Sebe in druge!«