Pravočasno poskrbimo za lastna semena
Jesen, ko pridelki dozorijo, je tudi čas, da poskrbimo za zalogo semen za naprej. Če si želimo lastnih, seveda. Zakaj je to dobra ideja? Najbolj očiten je morda finančni vidik, saj lahko, če imamo velik vrt in veliko sadik, z lastnimi semeni precej prihranimo. Samo en paradižnik denimo bo poskrbel za deset in več rastlin prihodnje leto. Če izberemo zdrav sadež in semena ustrezno shranimo, seveda.
Prilagojene rastline
Rastline, ki leto za letom rastejo na našem vrtu, se prilagodijo na razmere, ki tam vladajo; z lastnimi semeni si bomo povečevali pridelek, saj se bodo zelenjadnice prilagodile na naše na trenutke malomarno zalivanje, na ne najbolj kakovostna tla, na opoldansko pripeko in podobno. Tu je seveda tudi ohranjanje določenih vrst zelenjadnic, ki se s časom spreminjajo ali izgubljajo. Če semena prehajajo iz roda v rod, bo naš paradižnik vedno enako okusen in rastline odporne, medtem ko pri semenih, ki jih prinesemo iz prodajalne, ne moremo natanko vedeti, kaj bo iz njih zraslo. To še posebno velja za semena, pri katerih na vrečki opazimo znak F1 oziroma F1 hibrid. Če imamo na vrtu rastline, ki so zrasle iz njih, njihova semena raje pustimo. Gre namreč za semena rastlin, ki so nastale s križanjem dveh sorodnih vrst v zelo strogo kontroliranem okolju. S takšnim pridelkom ni nič narobe, najverjetneje pa naslednji rod, torej tisti, ki bo zrasel iz semen druge generacije, ne bo imel enakih lastnosti kot originalna rastlina in naslednje leto lahko iz semen zraste nekaj povsem drugega, kakor smo pričakovali.
Sušenje
Pri solati seme enostavno dobimo tako, da jo pustimo na gredici, dokler ne gre v cvet, kot radi rečemo, enako velja za blitvo, špinačo in večino druge listnate zelenjave, tudi dišavnice. Pomembno je, da se pobiranja semen lotimo na suh dan. Če je gredice zjutraj prekrivala megla, počakamo, da se dvigne, rastline pa posušijo. Cvet nato odrežemo in doma seme stresemo na papirnato brisačko ter pustimo še nekaj ur, da bo zagotovo suho, nato ga spravimo v čist in suh kozarec s pokrovom. Pri stročjem fižolu počakamo, da stroki porumenijo, nato jih poberemo in odnesemo v prostor, da se povsem posušijo. Ko iz stroka, ki ga stresemo, zaslišimo ropot, je seme pripravljeno, da ga odstranimo.
Pri stročjem fižolu počakamo, da stroki porumenijo, nato jih poberemo in odnesemo v prostor, da se povsem posušijo.
Pri paradižniku počakamo, da sadež povsem dozori, lahko je že malce prezrel, nato ga prepolovimo in z žlico odstranimo semena ter želatinasto snov, ki jih obdaja, ter vse skupaj položimo v steklen kozarec. V primeru, da želatinaste snovi ni dovolj, v kozarec nalijemo malo vode. Pokrijemo ga s kuhinjsko krpo ali papirnato vrečko ter postavimo na toplo okensko polico. Tam bo začel fermentirati in najverjetneje ne bo oddajal najbolj prijetnega vonja, a tako je prav. Počakamo, da se začne krog semen nabirati bela plesen, to bo trajalo od dva do tri dni, odvisno od temperature v prostoru. Če semena v takšnem okolju pustimo predolgo, bodo začela kliti in ne bodo več primerna za hrambo. Plesen nato speremo in semena položimo na krožnik, papirnata brisačka ni primerna, saj se bodo semena prilepila nanjo. Če so se semena sprijela skupaj, jih med sušenjem previdno ločimo, ko so povsem suha, pa jih spravimo v čist in suh kozarec; postavimo ga na temno, suho in hladno mesto. Nekoliko bolj enostavno spravimo semena čilijev, feferonov in paprike. Ta namreč zgolj poberemo iz zrelega ploda, na videz poškodovana ali deformirana pustimo, položimo na brisačko in počakamo, da se posušijo, nato jih spravimo kot paradižnikova.
