Pred smrtjo se je spreobrnil

Povest o Martinu Krpanu je Fran Levstik napisal leta 1858, objavljena pa je bila v Slovenskem glasniku. Anton Slodnjak je menil, da je Levstik z njim želel uresničiti svoj literarni program in pokazati, kakšna proza naj se piše za Slovence. Manj znana je daljša rokopisna verzija z naslovom Kerpan z Verha v dveh poglavjih, napisana pred tisto, ki je bila objavljena v Slovenskem glasniku, in objavljena šele leta 1931 v Zbranem delu. Za objavo v Slovenskem glasniku je avtor nekoliko spremenil prvo poglavje, drugega poglavja pa v tej objavi ni več.

Osnovo za dober slovenski jezik je videl v govoru dolenjskega in notranjskega kmeta; ta dva živita v pokrajini, ki je varno spravljena na sredi slovenskega ozemlja. Slovenskim pisateljem je svetoval, naj se oprimejo pisanja v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi življenja, da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu.

Oče Pavlihe

Rodil se je 28. septembra 1831 v Dolnjih Retjah pri Velikih Laščah očetu Matevžu Levstiku in materi Mariji Gruden. Obiskoval je ljubljansko normalko in gimnazijo, a mature zaradi sporov s šolskimi oblastmi in katehetom Antonom Globočnikom ni opravil. Pozneje je bil kot štipendist nemškega viteškega reda sprejet v semenišče v Olomucu na Moravskem. Študij bogoslovja je moral naslednje leto pustiti zaradi ovadbe o nemoralnosti pesniške zbirke, ki je izšla leta 1854 v Ljubljani. Prek Dunaja, kjer je poslušal predavanja Frana Miklošiča in se seznanil z Vukom Karadžićem, se je vrnil v domovino. Preživljal se je kot domači učitelj, najprej pri grofu Paceju na gradu Turn pri Moravčah, nato pri pesniku Miroslavu Vilharju na Kalcu pri Senožečah. Pozneje je služboval kot tajnik in urednik. Od leta 1861 je bil tajnik Slavjanske čitalnice v Trstu, leta 1863 je postal urednik Vilharjevega političnega časnika Naprej. Po letu dni je bilo izhajanje časnika zaradi Levstikove kritike političnih razmer ustavljeno, Vilhar pa je bil obsojen na krajšo zaporno kazen. Leta 1864 je postal tajnik Slovenske matice v Ljubljani, zatem urednik Wolfovega slovensko-nemškega slovarja. V letih 1868–1869 je občasno sodeloval pri Slovenskem narodu. Leta 1869 je na Dunaju začel izdajati zabavljivo-šaljiv list Pavliha. Okoli 1870. je bil obtožen narodnega izdajstva, češ da za satirični časopis Pavliha prejema državno podporo. S sedmo številko je moral ustaviti izhajanje časopisa, saj so se mu izneverili skoraj vsi naročniki. Zatem je pomagal Stritarju pri urejanju Ljubljanskega zvona, preživljal pa se je s službo kontrolnega urednika pri slovenskem prevodu državnega zakonika. Leta 1872 je s pomočjo vodje licejske knjižnice Gottfrieda Muysa in Frana Miklošiča dobil mesto skriptorja v ljubljanski licejski knjižnici. Tu je služboval do smrti. Po vrnitvi v Ljubljano se je popolnoma umaknil iz javnega in političnega življenja. Zaradi telesnih in psihičnih naporov je zbolel za duševno boleznijo. Umrl je 16. novembra 1887 v Ljubljani, star komaj 56 let.

Levstik je kazal nadarjenost za različna področja literarnega delovanja. Ukvarjal se je s pesništvom, pripovedništvom, dramatiko, esejistiko, literarno kritiko in zgodovino. Bil je začetnik literarne smeri, ki se je pojavila leta 1858 in živela kot vzporedni pojav slovenskega realizma. Nadaljevala je izročilo Kopitarjevih literarnih zasnov za Slovence. Njeno bistvo je razsvetljensko, v estetiki pa izpoveduje klasicistične in predromantične prvine. Levstikova literarna usmerjenost je torej določena z razsvetljenstvom in predromantiko.

Pesniti je začel že v gimnaziji. Prvo pesem (Želje) je izdal leta 1849 v Sloveniji. Objavljal je v Vedežu, Ljubljanskem časniku, Slovenski bčeli, Novicah in Bleiweisovem Koledarčku slovenskem. Mladostne pesmi je izdal v svoji edini samostojni pesniški zbirki Pesmi leta 1854. Zbirka je vzbudila veliko zanimanja med mlajšimi bralci, učitelj slovenščine na ljubljanski gimnaziji, duhovnik Janez Jelenec, pa jo je uvedel kot pomožno šolsko berilo v višje razrede. Založnik jo je moral po nekaj mesecih za skoraj 12 let umakniti iz prodaje, saj je katehet Anton Globočnik izsilil zaplembo vseh dijaških izvodov Pesmi. Sporni sta bili predvsem pesmi Na vseh svetnikov dan in Študentovska zdravica. Levstik zbirke ni hotel preklicati, zato je moral izstopiti iz semenišča v Olomucu.


 

Dve ljubezni

V času Levstikovega učiteljevanja je nastal prvi od dveh ciklov njegove ljubezenske poezije. Tonine pesmi so posvečene Toni Zidarjevi, gostilničarjevi hčeri iz Moravč. Pesmi opevajo posamezne trenutke srečne in na koncu nesrečne ljubezenske zveze. Ljubezensko doživetje je pogosto povezano z opisom narave (V gozdu, Dve otvi). Gre za izjemno osebne, izpovedno neposredne pesmi, v katerih je ves pretanjen in fin, toda iz maščevanja že naslednji trenutek tudi grob in neusmiljen. Pesmi so bile deloma objavljene leta 1859.

Drugi cikel ljubezenskih pesmi so Franjine pesmi. Posvečene so Franji Koširjevi, ki jo je spoznal leta 1868 na taboru pod Šmarno goro. Dogodki so opisani v dnevniški obliki. Pesmi govorijo o ljubezenskih razočaranjih, ljubosumju in notranjih nasprotjih ljubezenskega doživljanja (Prošnja, Slovo). Objavljene so bile 1870. v literarni reviji Zvon, ki jo je urejal Josip Stritar.
»V Levstikovem mišljenju konec šestdesetih let 19. stoletja po pričevanju njegovih sodobnikov ni bilo prostora za žensko, kar ni čudno, ko se je vsa njegova sila izčrpavala v entuziastični delavnosti in v obupni skrbi za vsakdanji kruh,« lahko preberemo v slovenski biografiji. »Naenkrat pa je po njegovi lastni besedi stala pred njim v dobi najhujše bede Franja, 'kot vržena iz nebesa'. To je realista Levstika preustvarilo vsaj deloma v romantika, in v poletnih mesecih 1869, ko je obiskoval njen dom, je ustvaril venec pesmi, ki so poleg Prešernovih najlepše slovenske ljubezenske pesmi.«



Slovenska Wikipedija pravi, da je v 70. in 80. letih pisal predvsem otroško poezijo. Čeprav ni ustvaril nobenega večjega pripovednega besedila, velja za enega prvih klasikov slovenske pripovedne proze. Pisal je krajše pripovedne oblike, kot so umetna pripovedka Martin Krpan z Vrha, literarni potopis Popotovanje od Litije do Čateža, satirična groteska Sveti doktor Bežanec v Tožbanji vasi in povest Deseti brat. Levstik je avtor znane slovenske pravljice Kdo je napravil Vidku srajčico. Zapisal je veliko slovenskih pravljic in pripovedk (Lisica in petelin, Kozje oko, Zlato jabolko, Ribničan in Gorenjec) ter nekatere srbske, hrvaške in ruske narodne pravljice.

Bil je tudi dramatik in si je prizadeval za ljudsko gledališče v Velikih Laščah ter sodeloval pri nastajanju gledališča v Ljubljani, pri Slovenskem dramatičnem društvu, ustanovljenem leta 1867. Že v gimnaziji je pripravil krajšo igro Vodja in sluga in odigral glavno vlogo. Igra, ki je bila kritika šolskih oblasti, ni ohranjena. Sredi petdesetih let je za velikolaško amatersko gledališče napisal kmečko igro Juntez. Njegov edini večji dramski tekst je tragedija Tugomer, kjer je predelal Jurčičevo prozno predlogo.

V 60. in 70. letih se je ukvarjal predvsem s časnikarstvom. Zavedal se je njegovega velikega pomena, ki je predstavljalo možnost za krepitev zavesti o jezikovni, gospodarski, kulturni in politični povezanosti Slovencev. Pisal je dopise in uvodnike ter jih posvečal slovenskim prvakom, Nemcem in nemškutarjem (Tujčeva peta, Nemškutarska nesramnost; oba objavljena v Slovenskem narodu). Objavljal jih je v časopisih Naprej, Slovenec, Mladika, Jurij s pušo in Slovenski narod. Pisal je o aktualnem dogajanju, političnih in kulturnih vprašanjih, vsakdanjem življenju, poudarjal je boj za narodnostne pravice Slovencev ter obrambo jezika, spodbujal je narodno zavest ter opozarjal na nemški raznarodovalni pritisk ter na nenačelnost in nemoralnost slovenskih politikov. Njegovo politično in časnikarsko delovanje je bilo v znamenju boja za nacionalno prebujo in za uresničitev ideje o Zedinjeni Sloveniji. Z lastnim glasilom je želel vplivati na domače politično življenje. To mu je za kratek čas uspelo s satiričnim listom Pavliha.

Levstik je bil med sodobniki znan po samozavesti, kritičnosti, svojeglavosti in doslednosti. Menil je, da je intelektualno sposobnejši in moralno močnejši od slovenskih prvakov. Bil je odločen podpornik vsakega resnega literarnega dela. Obvladal je skoraj vso tedanjo slovensko literaturo in bil izredno kritičen do vsega, kar po njegovem mnenju ni bilo slovensko in slovansko. Prepričan je bil, da je jezik eden najvažnejših znakov narodnosti, da je močan izraz narodne samobitnosti, da je merilo kulture. Levstik je utemeljitelj slovenstva. Vsako narodno dejanje se mu je zdelo važno. V šestdesetih letih 19. stoletja je bil eden najpomembnejših slovenskih javnih in kulturnih delavcev. Posegel je v vsa področja narodnega življenja – v politiko, socialno in moralno miselnost, organizacijo narodnih, kulturnih, gledaliških, prebudnih in telovadnih organizacij, zato njegov pomen sega čez meje slovstva. Bil je v središču političnega in družbenega življenja. Dejaven je bil pri taborskem gibanju. Zahteval je odločen in brezobziren boj za slovenski jezik in narodnost. Bil je izrazit svobodomislec, njegovi idejnopolitični nazori so bili v popolnem nasprotju s staroslovenskimi.