Preden je postal baritonist, je bil deset let mizarski vajenec
Očala etnologa prof. dr. Janeza Bogataja vidijo zelo široko sliko slovenske kulturne dediščine, kamor uvršča tudi znamenja: »Običaj postavljanja znamenj se je v večjem obsegu pri nas začel od 2. polovice 19. stoletja dalje, starejših je neprimerno manj.« Znamenj je več vrst. Tipološko jih na najbolj enostaven način razvrščamo glede na gradivo, iz katerega so izdelana – iz lesa, kamna, železa –, ali po njihovih oblikah: križi ali razpela, trikotna, slopna, stebrasta, kapelice. Med najstarejšimi ohranjenimi v Sloveniji so znamenja, ki so jih postavljali ob romarskih poteh. To so bili »smerokazi«, ki so romarjem kazali pot do romarskih cerkva.
Med najštevilnejšimi so razpela ali križi, ki jim ponekod rečejo kar znamenja. Postavljali so jih kot opredmetenje verske zavesti ali na določena mesta, pogosto na križpotje. Tista znamenja, ki so na robu posesti, označujejo njeno lastništvo, na mostovih opozarjajo na varen prehod čez vodo. Priljubljeni vzroki za postavitev so zdravje, ozdravljenje ali smrt, smrt zaradi delovne ali naravne nezgode, denimo udara strele, poplave, požara. Ta znamenja ljudi navajajo k molitvi. Eden od številnih vzrokov za postavitev je bila 1. svetovna vojna. V severovzhodni Sloveniji je vrsta znamenj za srečno vrnitev fantov in mož domov ali kot opozorilo k molitvi za padlimi na frontah. Tudi praznoverje je eden izmed vzrokov za postavitev: na določenih mestih so se ljudem prikazovali ali oglašali mrliči, ki so umrli nenavadne smrti. Domnevno strašenje je prenehalo, ko so postavili znamenje in so duše umrlih našle svoj mir.
Od mizarja do baritonista
Številna znamenja je zob časa uničil ali poškodoval. Predvsem lesena hitro propadajo, kar je padlo v oči in seglo v srce prvaku SNG Opera in balet Ljubljana, baritonistu Marku Kobalu. Pogovarjala sva se v Operi, kjer se je pripravljal na nastop v Puccinijevi Tosci, igra in poje Scarpia, zloglasnega zlobnega policijskega šefa. Vloga je pravo nasprotje Kobala, ki ga odlikujejo sočutje, poštenost, delavnost in dobrosrčnost.
Kot mladenič je bil deset let mizarski vajenec v Gradbenem podjetju Ajdovščina, kjer se je izučil in pridobil obrtniške ročne spretnosti. Kot sta, kot poudari, njegovo življenje in delo polna naključij, je bilo naključje tudi to, da je postal pevec. Leta 1985 se je zaslužni tenorist ljubljanske opere Rajko Koritnik upokojil in v Ajdovščini sodeloval pri ustanovitvi oddelka za solo petje v nižji glasbeni šoli. Razpisali so avdicijo za vpis v oddelek. Avdicije se je nameraval udeležiti Kobalov brat Jurij, a so mu delovne obveznosti to preprečile. »Prišel sem namesto brata.« Tako pa ne bo šlo, mu je rekel Koritnik, a mu vseeno dovolil zapeti. Od tistega trenutka se je izobraževal za pevca, njegova pevska kariera se je vzpenjala: srednja glasbena šola, operni zbor, debi kot Germon v Verdijevi Traviati.
Ekipa dela brez plačila
A pojdimo nazaj k znamenjem: prvo je obnovil leta 2010 na prošnjo sokrajana iz Cola, prijatelja Jožeta Tratnika. S skupnimi močmi, pri postavitvi je sodeloval tudi Ciril Tratnik, so znamenje postavili v spomin na Jožetovega in Cirilovega starega očeta, ki ga je ubil ravbar in mu ukradel denar od prodane živine.
Po obnovi je v znamenjih začenjal videti, predvsem pa občutiti blagoslov tega dela, vso globino, ki jo izražajo. Tako jih je začel izdelovati, restavrirati in vzdrževati – prostovoljno, brez plačila. Pri delu ni sam, okrog sebe je zbral ekipo zanesenjakov: Klemen Matk iz Matkovega kota v Logarski dolini mu daje visokogorski macesen, ki se je izkazal kot najbolj primeren les za obnovo, Miran Krapež peska in barva stare kipce Kristusa (korpuse), Jože Tratnik skrbi za železne dele in je z Brankom Lebanom pomagal pri postavitvi največ znamenj, Slavko Likar zida kamnite podstavke.
Znamenja je Kobal najprej obnavljal in postavljal po okoliških hribih, kasneje tudi v Trenti, na Gorenjskem, v Matkovem kotu, celo v Berlinu pri znamenitem župniku Doriju. »Znamenje najprej fotografiram in izmerim, si zamislim, kako ga bi obnovil. Nato poiščem lastnika, njegove potomce ali skrbnika, in se z njim pogovorim. To je najbolj občutljiva faza celotnega procesa. Zgodilo se mi je, da lastnica znamenja v Trenti ni dala žegna za obnovo. Preveč je bila navezana nanj. Na tistem mestu je strmoglavilo letalo in je umrlo pet ljudi.«
Znamenje najprej fotografiram in izmerim, si zamislim, kako bi ga obnovil. Nato poiščem lastnika, njegove potomce ali skrbnika, in se z njim pogovorim. To je najbolj občutljiva faza celotnega procesa.
Papežev blagoslov
Obnova poteka glede na sporočilo, ki ga ima poškodovano ali dotrajano znamenje, regionalno posebnost ter lastno zamisel. Izjema so tista znamenja, ki so pod spomeniškim varstvom in pri katerih mora upoštevati predpisane standarde. Sprva je znamenja prekrival s pločevino, potem pa ga je Stane Škof iz okolice Golnika, ki s klanimi skodlami prekriva planinske koče in zvonike, naučil te spretnosti. To tehniko zdaj uporablja za gorenjska znamenja. Kipce Kristusa iz litega železa mu podarijo prijatelji, župnik, kupi jih prek spletnih oglasov – dobijo se celo sto let stari.
Poleg tega, da imajo znamenja svoj namen ali vzrok postavitve, jih spremljajo tudi zanimivi dogodki, naključja, kot pravi Kobal. Pod velikim znamenjem na Matkovem je ob vznožju postavil še manjšega. Gospodar je bil proti, saj »ne smeta biti dva korpusa na enem znamenju«, tako so malega prestavili v Matkov kot. V pogovoru je Kobal gospodarju povedal, da se je 1996. ob prvem obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, v Postojni, z njim rokoval in mu za rojstni dan zapel Na mnogaja i blagaja leta. Stari gospodar pa je odvrnil: »Kdor se je rokoval s papežem, ima za mnogo rodov naprej njegov blagoslov.«
Do danes je Kobal novo življenje vdihnil 39 znamenjem v Sloveniji in enemu v Berlinu, zdravnik Bor Urbančič, ki ga je spoznal po naključju, mu je predlagal, da bi jih dokumentirala. In res: Kobal je fotografiral, Urbančič popisal, kdaj je bilo znamenje obnovljeno, kje stoji, iz česa je ter kdo ga je izdelal in postavil. Nastala je drobna knjižica Božja znamenja naj služijo svojemu namenu in spominu.
