Predsednik odprtih vrat
Mnogim je šla na živce njegova ljudskost. Še bolj kot njegova ljubkost, urejen, za kritikastre že osladno popeglan videz. Barbika, so se posmehovali. Populist, so očitali. Ja, res je, ampak kaj je s tem narobe. Mislim, z ljudskostjo. Prav nič ni narobe, če besedo populist razumemo, kot nam jo razloži Slovenski pravopis: to je politik, ki si prizadeva ugajati (preprostim) ljudem. Tak populist mi je vsekakor ljubši kot kak kontrol frik, denimo. Da ne rečem diktator, veliki vodja ali podobni težaki iz absolutne kategorije.
Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije, ki po dveh mandatih ali desetih letih odhaja iz predsedniške palače, je bil populist. Tisti iz pravopisa in ne tisti iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, slednji je nacionalistični populist, kdor skuša ugajati čim širšim družbenim slojem, navadno z dajanjem všečnih obljub in trditev.
Populizem so mu očitali, ko se je med kampanjo prelevil v peka ali smetarja. Kaj se gre, kaj glumi, so zavijali z očmi. No, obstajajo kandidati, ki niti shodov več ne organizirajo, temveč se skrivajo za piarovci in internetnimi stranmi. Družabnih omrežij se resda poslužuje tudi Pahor. Sledilcem šera svoje fotke, najbolj razvpita je bila tista v napol ležečem, napol slonečem položaju na stopnišču. Toda ni samo šeral, podelil je tudi za več gajbic jabolk navdiha, državnih odlikovanj pa četici zaslužnih državljanov. Inflacija nagrajevanja? Ne bi rekel. Prej želja po širjenju dobrega.
In delil je tudi intervjuje, medtem ko se mnogi naši zvezdniki in »zvezdniki« otepajo medijev kot hudič križa. Čeprav hkrati očitajo politiki in tudi novinarjem, češ da bi jih slikali in se z njimi slikali samo ob uspehih. No, ni čisto tako. Letos smo dobili par košaric (namesto intervjuja), in to od precej manjših kalibrov, kot je slovenski predsednik. Ta si je vzel čas za naš priljubljeni, eni bodo pač rekli populistični časopis. Spomladi nam je dal intervju, jeseni, po vrnitvi iz New Yorka in pred predsedniškimi volitvami, smo lahko z njegovim dovoljenjem in ob pomoči njegove ustrežljive ekipe pokukali v zakladnico. V njej se je med dvema mandatoma nabralo daril, da jih ne bi mogel odnesti domov, tudi če bi jih smel.
Resda ni preveč rad komentiral aktualnih zadev, ampak to niti ni vloga slovenskega predsednika. Skrival se pa tudi ni in zapiral v svoje sobane. Nasprotno. Borut Pahor je poskušal biti predsednik vseh: levih, desnih, srednjih. Kolikokrat je organiziral dan odprtih vrat! Žal mi s sinovoma nikoli ni uspelo stopiti skozi vrata palače na uro domovinske vzgoje. Ampak, kot da sem. Hvala za vabilo, gospod predsednik, in srečno.
