Priprave na iztrebljanje velikih razsežnosti
Najbrž ne slišite ali berete prav pogosto o Otočju princa Edvarda, ki ga pravzaprav sestavljata le dva otoka, Otok princa Edvarda in Marion, saj leži zelo daleč od Evrope, na polovici poti med Republiko Južno Afriko in Antarktiko na skrajnem jugozahodnem robu Indijskega oceana. Otoka nista naseljena, Republika Južna Afrika, pod katero spadata, ima tam le manjšo hidrometeorološko opazovalno postajo. Sicer pa gre za zaščiteno naravovarstveno območje, kajti tam domuje več kot 30 vrst redkih ptic, med katerimi je najbolj znan sajasti albatros.
V zadnjih letih pa tam zaznavajo hudo težavo, ki naj bi bila povezana s podnebnimi spremembami. Zaradi toplejšega ozračja so se na otočju močno razmnožile miši – domnevajo, da jih je samo na večjem Marionu več kot milijon –, zato v zadnjih letih čedalje bolj ogrožajo zaščitene ptičje vrste. V iskanju hrane na tem nekaj manj kot 300 kvadratnih kilometrov velikem otoku napadajo ne samo gnezda in ptičje mladiče, temveč se začenjajo spravljati tudi na odrasle ptiče. Čeprav so ptiči, ki na otoku doslej niso imeli nobenega naravnega sovražnika, nekajkrat večji od miši, se ne znajo braniti, miši jih brez težav napadejo in ubijejo. Gre za navadne hišne miške, ki so na otok prišle naključno pred kakšnimi dvesto leti z ladjami, ki so raziskovale morske plovne poti v južnih morjih, ali z ladjami, ki so v vodah okoli otočja lovile tjulnje in kite.
300
kvadratnih kilometrov meri otok Marion.
Dokler so bile v tistih krajih dokaj zahtevne in ostre vremenske razmere, zlasti jeseni in pozimi, se populacija miši ni tako hitro širila, z vedno toplejšim ozračjem pa se je povečala tudi reproduktivna sposobnost otoških mišk. Breje so lahko že pri starosti dveh mesecev, kar od štiri- do petkrat na leto, če so okoliščine temu naklonjene. Vsakič skotijo od sedem do osem mladičkov. In ker na otoku ni posebnega izobilja hrane, so lačne miši postale napadalne in se začele prehranjevati s tem, česar je na otočju v izobilju – s pticami. To je seveda vznemirilo okoljevarstvenike, ki jih je začelo skrbeti za populacijo zaščitenih ptičjih vrst. Bojijo se, da bi utegnila naraščajoča mišja populacija sčasoma povsem pregnati ptice z otoka in tako uničiti edinstveno biodiverziteto otočja.
Mačke niso opravile svoje naloge
Prvič so se mišje zalege na Otočju princa Edvarda lotili v 40. letih prejšnjega stoletja, ko so na otok Marion naselili pet mačk. Do leta 1970 se je njihovo število povzpelo do 2000 divjih mačk, pomorile pa so do pol milijona ptičev na leto. Takrat so mačke pobili s pomočjo virusa mačje mrzlice, poleg tega so večkrat organizirali lov nanje.
Strupene vabe
Zato so južnoafriške oblasti skupaj z nekaterimi vidnimi okoljevarstvenimi organizacijami oblikovale projekt The Mouse-Free Marion (Marion brez miši), katerega osnovni cilj je iztrebljenje mišje populacije z Otočja princa Edvarda. Na otok nameravajo tudi s pomočjo helikopterjev odvreči in namestiti več sto ton strupenih vab, s katerimi bi uničili več kot milijon miši. Kot pravijo sodelujoči pri projektu, je njihov namen uničiti prav vse, kajti če bi na otoku ostala samo ena breja miška, niso naredili ničesar, saj bi se sčasoma zaradi izjemne reproduktivne sposobnosti miši populacija verjetno znova razširila.
Kot je za ameriško agencijo AP izjavil vodja projekta The Mouse-Free Marion Anton Wolfaardt, so leta 2003 prvič opazili, da so začele miši napadati in jesti ptiče, njihova jajca in mladiče. A takrat temu niso posvečali toliko pozornosti, to so dojemali bolj kot posebnost, a ker se je sčasoma nadaljevalo in je bilo napadov čedalje več, so začeli pojav bolj spremljati. Potem pa se odločili, da bodo v prihodnjih tednih, še pred začetkom zime na južni polobli, po otočju namestili več kot 550 ton strupenih mišjih vab. Za tako radikalno akcijo so se odločili, ker so z raziskavami v preteklih letih ugotovili, da bi v naslednjih 50–100 letih z otoka izginilo kar 19 vrst ptic, če ne bi ukrepali.
19
vrst ptic bi izginilo z otoka, če se ne bi znebili miši.
Vabe bodo večinoma nameščali s šestimi helikopterji, in kar je pomembno, poudarja Wolfaardt, ne bodo vplivale na kakovost zemlje ali vode na otoku. Ta bo še naprej ostal zaščiteni park v južnem Indijskem oceanu z »enkratno biološko raznovrstnost«, kot se rade pohvalijo tudi južnoafriške oblasti. Projekt naj bi se zaključil leta 2027, ko naj bi bilo jasno, da na otočju ni nobene žive miške več. Za akcijo bodo porabili okoli 25 milijonov evrov, del bo prispevala Republika Južna Afrika, del pa bodo zbrali s prispevki okoljevarstvenih organizacij in zasebnimi donacijami.
25
milijonov evrov bo stal projekt poboja miši na Marionu.
Niso edini
Težave z mišmi so imeli tudi na otoku Južna Georgija, ki leži v južnem Atlantskem oceanu, zahodneje od Otočja princa Edvarda, in spada k Veliki Britaniji. Leta 2018 so slovesno razglasili, da na otoku nimajo več miši, a tam je bil to večletni projekt počasnega zmanjševanja mišjih prebivalcev otoka, in ne enkratni »pokol«, kakršnega načrtujejo na Otočju princa Edvarda.
Težav z mišmi nimajo samo otočja v daljnih južnih morjih. Pred petimi leti je potekala ostra debata in celo sodni spor med okoljevarstveniki in ameriško zvezno agencijo za ribištvo in divje živali. Ta je hotela na nenaseljeno otočje Farallon, ki leži 44 kilometrov zahodno od kalifornijskega San Francisca, odvreči 1,5 tone strupenih vab za miši; te so na Farallonu povzročale veliko škodo tamkajšnjemu ekosistemu, na otočju živi do 350.000 ptičev in velja za največje ptičje gnezdišče v celinskem delu ZDA, tam je dom 13 ptičjih vrst, tudi zelo redko videnega pepelnatega viharnika. Poleg tega otočje pogosto obiskujejo morski sesalci – tjulnji, morski levi …
Okoljevarstveniki so nasprotovali, da bi s helikopterji raztrosili strup v obliki peletov iz žitaric, ki bi bili prepojeni z antikoagulantom, miši pa bi po zaužitju izkrvavele. Nasprotniki so trdili, da bi tak način uničevanja mišje populacije lahko vplival tudi na druge vrste. Oblasti so sicer priznale, da bi bil lahko prizadet tudi del populacije galebov in nekaterih drugih ptičjih vrst, a ne toliko, da bi bilo to škodljivo za celotni živalski sistem na otočju. Na koncu je prevladalo stališče znanstvenikov, ki so trdili, da morajo povsem uničiti mišjo populacijo na otočju, če hočejo ohraniti ptičje vrste.
Bliska
Leta 1979 je ameriški vohunski satelit Vela 6911 v bližini Otočja princa Edvarda zaznal dva nenavadno svetla bliska. Kaj bi to lahko bilo, se še zdaj ne ve. Američani so sumili, da so Južnoafričani z Izraelci na skrivaj opravili podmorsko eksplozijo izraelske jedrske bombe, a ker so na nekaterih dokumentih še vedno stroge varnostne oznake, še danes niti neodvisni raziskovalci nenavadnih pojavov ne vedo točno, kaj se je zgodilo. A večina verjame, da je šlo za jedrsko podmorsko eksplozijo.
